Na prvi pogled je določba nedvoumna in lahko bi rekli vsakomur razumljiva. Žal pa ni tako, saj si jo vsak razlaga po svoje in v skladu s svojimi interesi. Zato si za ilustracijo poglejmo, kakšni so ti interesi in z njimi povezani dogodki – zgolj iz bližnje preteklosti, ki so dobili (vsaj nekateri) tudi veliko medijske pozornosti:

– 1. 9. 2017 je bil na Polici pri Grosupljem opravljen blagoslov šole;

– 3. 3. 2018 je kardinal Rode v pridigi slovenskim škofom v Vatikanu ugotavljal in sugeriral, da

1. šola otrokom ne zagotavlja vzgoje v skladu z verskim prepričanjem staršev,

2. naj se položaj Cerkve v RS normalizira (?),

3. naj bi bila Cerkev po nasvetu Sveta Evrope (?) navzoča v javni šoli,

4. naj bi Cerkev pastoralno delo širila v vojski, policiji, zaporih in bolnišnicah;

– 18. 4. 2018 sta Stres in Štuhec predavala v generalštabu Slovenske vojske;

– 21. 4. 2018 se je Ljudmila Novak na kongresu NSi pohvalila, da ji je v državnem zboru uspelo obesiti razpelo.

Pa še bi lahko naštevali.

Zatorej, najprej klic vsem še živečim sestavljalcem ustave RS: razkrijte nam končno »za božjo voljo« (za pomiritev) po vseh teh letih, kaj konkretno ste imeli v mislih, ko ste se odločili za ta misteriozni tekst, za katerega Cerkev trdi, da je napačno interpretiran. Mi »navadni« državljani se lahko le utemeljeno sprašujemo, ali smo v skladu z ustavo (kakor jo pač razumemo) sploh še sekularna država. Zakaj? Namreč, prepričani smo, da je bila intenca države v času sprejemanja ustave takšna, da se je jasno začrtala meja med javnim (državnim) in zasebnim. In ko je bila razmejitev določena, na državnem polju verske skupnosti ne morejo in ne smejo več nastopati kot odločevalci. To pa, seveda, slovenski Cerkvi očitno ne ustreza, saj so spomini, ko je vse to imela, še dovolj živi in si prizadeva, da bi si privilegij (in še več) povrnila. Zato pa spletkari, kjer se le ponudi priložnost.

Najbolj intriganten od zgoraj naštetih primerov je brez dvoma blagoslov šole na Polici, ki pa ni edini. Intriganten zato, ker se je šolski inšpektor pri obravnavi prijave domnevne kršitve šolske zakonodaje in ugotavljanju, ali je »blagoslov organiziran religiozni obred«, v posmeh nasprotnikov te manifestacije odpravil po odgovor kar na SŠK (k stranki v postopku torej) in dobil takšnega, kot si ga je želela tudi Cerkev. Da ni organiziran, so seveda (pričakovano) sporočili s SŠK! Sumim, da je bil všečen tudi inšpektorju, čeprav bi moral biti kot strokovni delavec v javni upravi nevtralen in poiskati pravi odgovor pri ustreznih prav tako nevtralnih (sodnih) izvedencih oziroma strokovnjakih. Takšno ravnanje pa v ljudskem jeziku pomeni, da domnevno ni bilo opravljeno iskreno, temveč s figo v žepu – z namenom prevare – za dosego cilja, kako opravičiti nastop Cerkve v državnem prostoru, kar brez dvoma šola (za zdaj) še je. Spletkarjenje pa tudi Bogu ni všečno, zato ga ima tudi krščanska morala za zavržno dejanje.

Gospa Ljudmila Novak, spomnite se svojih besed, ko ste imeli polna usta Boga (ups, dveh bogov) in ste v zanosu pripovedovali, kako vam je uspelo razobesiti križ v državnem zboru, vedoč, da ste prevarali ustavo in še koga. Dokler ne izvemo, da vam je kdo to dovolil, lahko s srednjeveškim jezikom trdimo, da ste samovoljno pokristjanili državni zbor. Ali mislite, da je to všečno obema bogovoma, ki ste ju omenili? Vsaj enemu zagotovo ni.

Ker pa smo tik pred državnozborskimi volitvami, najbrž marsikoga zanima, kakšna bo naša prihodnost v luči tega, po čem vse se kolca slovenski Cerkvi. Upam in želim si, da bi nam novinarji slovenskih televizij pomagali v predvolilnih soočenjih odstreti tančico s tega misterija, da se bomo lahko na volitvah odločali po svojih željah in prepričanjih tudi na tem področju. Predvsem naj desne stranke odkrito povedo, ali nameravajo (če zmagajo na volitvah) spreminjati ustavo glede Cerkvi sporne ločitve od države in ali bodo sledile Rodetovemu pozivu in uvedle verouk v osnovne šole. In predvsem, ali bodo spreminjale določbe o splavu.

Vsem, ki se z mojim pisanjem ne boste strinjali, vnaprej zavračam eventualne očitke v stilu Rodetovega besednjaka, da izražam »negativni odnos in trdovratno sovraštvo do Cerkve«, če postavljam takšna vprašanja. Če že kaj sovražim, sovražim ribarjenje v kalnem. Zato pričakujem, da nam boste na predvolilnih soočenjih natočili čistega vina.

Edvard Krajnc, Vojnik