Ivan je bil novinar generacije, ki zaradi izjemnega napredka tehnologije, a hkrati tudi vse bolj površnih informacij hitro izginja. Zgodba njegovega razgibanega in bogatega življenja je hkrati pripoved o času, ki je zahteval nenehna prilagajanja in učenje. Njegovi hčerki se spominjata vse mogoče tehnologije, ki je zaznamovala življenje družine. Od ropotanja pisalnega stroja, diktiranja prispevkov po telefonu, pošiljanja prispevkov s pošto, cingljanja faksa, oddajanja filmov na poznopopoldanski avtobus, ki so ga v Ljubljani pričakali Dnevnikovi kurirji in hiteli v fotografski oddelek, da so bile fotografije pravočasno pripravljene za objavo, pa vse do računalnikov in digitalnih fotoaparatov. Nepredstavljivo za današnje mlade novinarske kolege.

Da so vsako jutro v Dnevniku tudi na Dolenjskem že prebrali zgodbe o svojem kraju, je zahtevalo izjemno organiziranost in doslednost. Ivan Krasko je vse to imel. Ko smo pri Dnevniku v začetku 90. let prešli na računalnike, je bil Ivan, tedaj že starosta med Dnevnikovimi dopisniki, med prvimi, ki so se prijavili na računalniški tečaj. Posebno dobrodošla novost so bili zanj digitalni fotoaparati. Zaljubljenec v fotografijo in avtor izjemnih posnetkov tudi s svojih številnih potovanj je z digitalnim fotoaparatom odkril novo strast. Posnete fotografije je lahko sam urejal in obdeloval, kar je ostalo njegov konjiček, vse dokler ga ni začela prežemati bolezen. Tudi v Domu starejših občanov Notranje Gorice, kjer je bival zadnja leta, je bil »dvorni« fotograf.

Ivan je bil otrok Čehinje, pisateljice in pesnice Zofie Kraskove, in Slovaka, odvetnika po poklicu, rojen v Novem Sadu, v pomembni češki skupnosti. Zaradi očetovega poklica so se selili po vsej nekdanji Jugoslaviji, najdlje so živeli v Novem Sadu, nato v Daruvarju na Hrvaškem, kjer je bila prav tako močna češka skupnost. Z njo je bil Ivan tesno povezan vse življenje, za njihov časopis Jednoto je dolga leta pisal kolumne. Ko se je upokojil, se je tja rad vračal v njihove znane toplice, med drugim je tudi veliko prevajal iz češčine.

Študiral je pravo v Zagrebu, a je življenje posvetil novinarstvu, sprva kot novinar Tanjuga v Novem Sadu, nato na Dnevniku vse do upokojitve. Zaradi družine in krogov, v katerih je odraščal, se je izoblikoval v razmišljujočega intelektualca. Njegove druge ljubezni so bile vezane na klasično glasbo in likovno umetnost. Ponašal se je z izjemno zbirko zgoščenk s klasično glasbo.

S soprogo, ki je med drugim vodila tudi razstavno-galerijski prostor v Novem mestu, sta bila zaljubljena v likovno umetnost, ki je prežemala vso družino.

Vrhunec Ivanove kariere je bil zagotovo pogovor s češkim predsednikom Vaclavom Havlom oktobra 1998 v Sloveniji. Ivan ga je kot Dnevnikov novinar pričakal na letališču na Brniku, ga nagovoril v izborni češčini in nato z njim prvi opravil daljši pogovor. Fotografija njunega srečanja je krasila naslovnico Dnevnika, kar priča tudi o pogumu tedanjih Dnevnikovih urednikov, ki so tako pomembno nalogo zaupali lokalnemu dopisniku, in priljubljenosti češkega predsednika pri nas. Ivan Krasko je bil na ta pogovor izjemno ponosen, članek pa je imel med bralci velik odmev.

Ko sem ga pred dvema letoma obiskala v domu, me je pričakal urejen, s skrbno negovanimi brki in hudomušnim nasmehom pod naočniki, s kupčkom časopisov na mizici, v sobi pa je imel množico knjig in neverjetno zbirko zgoščenk. Povedal je, da je ob odhodu v dom najskrbneje izbiral zgoščenke, ki jih je vzel s seboj, vsak dan pa je poslušanju klasične glasbe namenil vsaj eno uro. »Da mi umiri misli in me ponese v svet brez bolezni in bolečine,« je dejal.

Dnevniku je ostal zvest do konca, redno ga je prebiral, z mlajšo hčerko, ki se je tako kot on zapisala medijem, pa je vse do konca posebno zavzeto razpravljal predvsem o zapisih v sobotnem Objektivu.

Jožica Hribar