Med filmi, predstavljenimi na festivalu Crossing Europe, sta bila letos tudi Družina Roka Bička in Playing Men Matjaža Ivanišina, sicer pa je marsikateri film v letos izredno zanimivem programu ponovno dokazal tisto, kar so prvič izpostavile že feministke drugega vala: da je osebno tudi politično.
Seksualnost in svoboda
Mlada švedska režiserka Fanni Metelius je tako svoj prvi celovečerni film Hjärtat (Srce) osnovala na resničnih avtobiografskih dogodkih iz časa, ko se je razšla s fantom. O razhodu je najprej napisala ep, nato pa po tej predlogi posnela tudi celovečerni film. Nastal je edinstven feministični portret ljubezenskega razmerja, intimnosti in ženske seksualnosti, ki se ne obremenjuje s predsodki glede spolnosti, spola ali rase, temveč raziskuje raznovrstne oblike, ki jih poželenje lahko privzame glede na življenjske okoliščine posameznika. Protagonistka spolnost sprva razume »kot rekreacijo«, kot nekaj, »kar dva človeka počneta, kadar bi rada, da jima pride«. Postopoma pa ji spolnost postane poglavitni način izražanja ljubezni, zato si telesno neodzivnost svojega partnerja razlaga ne zgolj kot seksualno, temveč tudi kot čustveno zavrnitev. V kontekstu takšne ženske seksualnosti, ki jo na filmu še vedno redko vidimo upodobljeno na tako brezkompromisen način, masturbacija deluje kot ultimativno emancipatorno dejanje: kot ljubezen, ki jo ženska čuti do same sebe. Zanimivo je tudi ozadje nastanka filma: režiserka je glavni lik odigrala sama, saj v luči gibanja #MeToo in nove zavesti o spolnem izkoriščanju in zlorabi, ki jo je ta prinesla tako za moške kot za ženske, z goloto in eksplicitnimi prizori spolnosti ni hotela obremenjevati drugih igralk.
Prelomnica za Kosovo
S severa pa na jug – osebno se je za politično namreč izkazalo tudi na tako geografsko kot politično povsem nasprotni strani Evrope. Kosovska režiserka Blerta Zeqiri, ki je film sicer študirala v Franciji, je na Kosovu posnela prvi celovečerni LGBT-film. Martesa (Poroka), za katerega je scenarij napisala s svojim partnerjem Kekom Berisho, je pripoved o treh mladih v Prištini, ki jih še vedno preganjajo travmatični spomini na nedavno vojno in ljudi, ki so jih v njej izgubili, hkrati pa niti v sedanji družbi ne morejo zaživeti tako, kot bi hoteli. Anita in Bekim načrtujeta poroko, a Bekim sumljivo veliko časa preživi s svojim najboljšim prijateljem Nolom, za katerega vsi trdijo, da naj bi nanj slabo vplival. Nol je depresiven, pravi, da je izgubil ljubezen svojega življenja. Kmalu se izkaže, da ljubezen njegovega življenja ni kakšna ženska, kot sklepa Anita, temveč Bekim, s katerim sta se še posebej močno in intimno povezala med srbskim obleganjem Prištine. To načrtov za poroko ne ustavi – na Kosovu je namreč homoseksualnost še vedno izjemno stigmatizirana. Ker je v globoko konservativni družbi nesprejemljivo ostati samski, se jih večina poroči – partnerji pa za resnico včasih izvedo šele veliko pozneje, včasih nikoli.
Blerta Zeqiri je za glavne vloge v filmu izbrala igralca in igralko, ki v resničnem življenju nista gej ali lezbijka, saj se je bala, da bi ju v tem primeru sodelovanje pri filmu spravilo v še večjo nevarnost – pa tudi, da vlog zaradi lastnega strahu ne bi zmogla odigrati dovolj pristno. Filmska ekipa se je pred prištinsko premiero pripravila na nasilne odzive, vendar se na njihovo presenečenje ni zgodilo nič. Še več: film je bil v prvih dveh tednih v kinematografih popolnoma razprodan in je po številu prodanih vstopnic presegel celo ameriške blockbusterje.
Poroka zagotovo ni radikalen v smislu same filmske pripovedi, saj ostaja v varnih okvirih intimno-družbene drame, a morda prav s tem doseže širši krog občinstva, kot bi ga sicer. Film, kot je ta, ne bi bil nič posebnega, če bi ga na Švedskem posnela Fanni Metelius, toda v svojem družbeno-zgodovinskem kontekstu deluje izjemno pretresljivo in učinkovito. Kot kaže, pa so se nanj na nepričakovano pozitiven način odzvali tudi tisti, ki jim je bil še posebej namenjen – torej kosovsko občinstvo.
