Jamski človek (Nick Park, 2018)

Studio Aardman s svojimi animiranimi filmi in serijami nikoli ne razočara, sodelovanje z oskarjevcem Nickom Parkom, ki je režiral tudi Jamskega človeka, pa se je spet bogato obrestovalo. Filmska zgodba z animacijo zaustavljenih gibov, s katero je življenje lutkam iz plastelina vlilo okoli štirideset animatorjev, je tokrat postavljena v kameno dobo. Na svoj račun bodo prišli ljubitelji nogometa, kot vedno pa ne manjka duhovitih dialogov in komedije slapstick. Mamuti in divji prašiči pa tudi niso nezanimiv dodatek.

Obupana (Fatih Akin, 2017)

Za zamudnike se na spored za hip vrača zadnji film Fatiha Akina. K snemanju drame o maščevanju žene, ki ji v bombnem napadu umreta mož in sin, so ga spodbudili umori, ki jih je nad imigranti v Nemčiji zagrešila neonacistična skupina, glavno vlogo pa je zaupal Diane Kruger. Ta z upodobitvijo ženske, ki svojo pravico išče zunaj sodišča, nosi film in je res izjemna, Akin pa ne skriva, da je popolnoma na njeni strani. Priporočamo, četudi ne gre za njegov najboljši film.

Moj lažni mož (Bob Fisher in Rob Greenberg, 2018)

Moj lažni mož je bil leta 1987 Padec v vodo. Bogata razvajenka je bila Goldie Hawn, ob njej je zaigral njen mož Kurt Russell, znana komedija pa se še danes tu in tam zvrsti na sporedu malih zaslonov. V novi interpretaciji je premožni snobek z amnezijo Eugenio Derbez, v vlogi navadne delavke pa igralka in komedijantka Anna Faris, znana po filmih s predznakom pretiranosti (Film, da te kap 1–4). Kljub absurdnemu zapletu in zasedbi ekscesnih šal ni. Absurdna je zgolj dolžina (112 minut), ob kateri zvodeni še tistih nekaj zabavnih trenutkov. Pozabljivo.

Zadrži dih (Daniel Roby, 2018)

Filmi katastrofe so iz nekega razloga venomer fascinantni in zakaj ga ne bi imeli tudi Francozi. Pariz strese močan potres, kot posledica pa se po ulicah začne viti smrtonosna meglica. Srečneži ji uidejo na strehe, a ugotovijo, da so jim kljub temu štete ure, saj pomoči ni na spregled. Mathieu (kalabrijski kriminalec Romain Duris) in Anna (Bondovo dekle Olga Kurilenko) imata povrhu še dodatno skrb – v stanovanju je ostala ujeta njuna hči Sara, ki zaradi bolezni živi v komori. Generatorji se žal sčasoma izpraznijo. Gledljivo.

Nikoli zares tukaj (Lynne Ramsay, 2017)

Film, s katerim je vnovič zablestela škotska režiserka Lynne Ramsay (Pogovoriti se moramo o Kevinu) in za katerega je bil za glavno vlogo v Cannesu nagrajen Joaquin Phoenix. Za lik plačanca s posttravmatskim sindromom in težavnim otroštvom, ki fantazira o samomoru in pobija s kladivom. Slabo uro in pol dolg portret nepredstavljivega sicer s pretkano montažo mestoma skriva nasilje, a zaradi tega ne varčuje s surovostjo. Konfuzno, neprijetno, nedoumljivo. Taksist 21. stoletja. Sladokusci ste ga ujeli že na zadnjem Liffu, zdaj pa ga lahko povsod drugod.