Kritika pesniške zbirke Seganje: kartografija ribarjenja

Škofičevemu pesniškemu prvencu Sprehajalec ptic se je nedavno pridružila druga, premišljeno strukturirana pesniška knjiga z naslovom Seganje, ki bi jo lahko podnaslovili tudi Sprehajalec rib. Seganje se namreč nanaša na »ribolovno tehniko, pri kateri ribič med plavanjem ali potapljanjem tipa za ribami in jih lovi zgolj s svojimi golimi rokami«. V nadaljevanju pa zaznamek iz SSKJ razpira široko pomensko polje glagola »segati«, okrog katerega oscilirajo pesmi v najrazličnejših variacijah. Konceptualno zasnovana zbirka dopušča več načinov branja – od linearnega prek posamičnega do krožnega – kar se sklada s prelivanjem linearnega (človeškega) in cikličnega (mitološkega, božanskega) časa, osrednje entitete zbirke, kajti »čas ni za vse enak, čeprav ga merimo z istimi napravami in označujemo z enakimi izrazi«. Uokvirjata jo dve sanjski pesmi – v uvodni pesmi Angleški pacient se subjekt razdrobi na prvoosebnega in tretjeosebnega izpovedovalca, ki se znajde v polmraku sobe, »poslikane z gozdom«. Pesnik obleži v hiši, v majavem in negotovem »gnezdu«, kot ga je zasnoval že v Sprehajalcu ptic. V stavbi z napol sesutim stopniščem nekatere vrzeli zapolnjujejo knjige, po katerih se simbolno »zalistamo v hojo« skozi mitološke, zgodovinske, literarne reference ali popadamo v »prazna bralska mesta«, ki najbolj radikalno zazevajo v pesmi/križanki, formalno-vizualni cezuri zbirke. Metaforično-ritmični tok se v nadaljevanju, v pesmi Seganje, ponovno zasuka k izvornemu pomenu tehnike ribarjenja, ki v negotovi dvojnosti med ribo in kačo odpira vprašanje izbire med dobrim in zlim, hkrati pa v drugoosebnem nagovoru razpira dvojno vlogo storilca in žrtve (»Tvoje roke so prepredene z ugrizi, / tvoje roke so leglo ugrizov.«). Dezorientiran in izgubljen lirski subjekt iz prve pesmi postopoma tipajoče sondira in kartografira vodno in gozdno pesniško pokrajino, prepleteno z miti in domačimi zgodbami, nato pa se ciklično vrne na začetek.