Ker je tudi pri nas doma vse več primerov javnega zanikanja holokavsta in odkritih primerov relativiziranja krivde, vključno z izenačevanjem žrtev in njihovih rabljev, je ta zgodba toliko bolj poučna. In vredna javnega diskurza, saj se sicer vse redkejši preživeli taboriščniki iz Auschwitza še danes zdrznejo in globoko zamislijo ob negiranju krvavega poslanstva te največje »tovarne smrti« med drugo svetovno vojno. Nacistična »babica« je brez kančka sramu in opravičila za storjene zločine cinično označila Auschwitz zgolj kot delovno taborišče, v katerem ni bilo plinskih celic in po njeni razlagi očitno tudi ne krematorijev, mučenja, stradanja in brutalnega razčlovečenja taboriščnikov. Razumi, kdor more?
Naj ob tem spomnimo, da je nacistični taboriščni kompleks Auschwitz v okupirani Poljski, ki so ga sestavljala tri najvažnejša taborišča, in sicer koncentracijsko taborišče Auschwitz I., uničevalno taborišče Auschwitz II. (Auschwitz - Birkenau) in delovno taborišče Auschwitz III. (Auschwitz - Monowitz) 27. januarja 1945 osvobodila sovjetska Rdeča armada. Našli so le nekaj tisoč živih okostnjakov, ki so preživeli doslej največji »pekel na zemlji« in so ostali vse do danes žive priče tega strahotnega razčlovečenja. Iz leta v leto jih je manj, saj zaradi starosti na veliko umirajo in le redki med njimi še želijo na glas govoriti o strahotah, ki so jih doživeli in preživeli. Nekateri med njimi niso nikoli spregovorili, saj je bila travma preživetja prehuda. Najhujše je bilo uničevalno taborišče Auschwitz - Birkenau, ki je bilo del projekta »končne rešitve« judovskega vprašanja.
Sicer pa naj spomnim, da so prvi center za množično pobijanje Judov odprli v Chelmnu na Poljskem, kjer so od decembra 1941 po 50 Judov na dan uničili v zaplinjevalnem kombiju. Prvo plinsko celico so zgradili v Belzecu na vzhodu okupirane Poljske in je začela delovati marca 1942. Spomladi in poleti 1942 so podobna taborišča odprli v Sobiboru in Treblinki, plinske celice pa so namestili še v taborišču Majdanek. A največji uničevalni center za množično in industrijsko ubijanje Judov je postal Auschwitz - Birkenau, kjer so nacisti začeli krvavi ples februarja 1942. Postal je končna postaja za Jude iz Nemčije, Francije, Belgije, Nizozemske, Italije, Srbije, Slovaške, Romunije, Hrvaške, Danske, Finske, Norveške, Bolgarije, Madžarske in Grčije. V tem kolesju je bila uničena tudi večina slovenskih Judov iz Prekmurja, občutili pa so ga seveda tudi mnogi drugi taboriščniki iz okupirane Evrope, med njimi veliko Slovenk in Slovencev. V tem največjem uničevalnem taborišču so nacisti razvili patentirani najbolj učinkovit način ubijanja Judov. V šestih taboriščih na »vzhodu« so nacisti skupaj usmrtili več kot tri milijone Judov, torej več kot polovico vseh žrtev holokavsta.
Je treba k vsemu temu sploh še kaj dodati? Najbrž res ne, a kljub vsemu se mi je zdel izjemno zanimiv eden od številnih negativnih komentarjev na družbenih omrežjih, da naj nacistično »babico« namesto v zapor »raje odpeljejo pogledat Auschwitz, ker bo to bolj poučno zanjo kljub očitni demenci. Ne pa da bo dve leti lepo uživala v komfortu nemških zaporov, večjem od udobja, ki ga ponuja evropski parlament.« Ogled taborišča ji ne bi škodil, kot tudi ne vsem tistim, ki v Sloveniji tako lahkotno in na podoben način zanikajo zločine v nemških koncentracijskih taboriščih, še posebej tistih najhujših v uničevalnih, ki jih je bilo največ v vzhodnem delu okupirane Evrope.
Dr. Marjan TošLenart v Slovenskih goricah
