Sama božja stranka, kot se v prostem prevodu predstavlja Hezbolah, je v libanonskem parlamentu, ki šteje 128 članov, verjetno ostala pri ducatu poslancev, vendar pa si je krepko opomogla zaradi večje podpore strankam in gibanjem, s katerimi je povezana. Ta so brez težav zmagovala v volilnih okrožjih, ki so veljala za oporišča Gibanja za prihodnost premierja Saada Haririja, ki je izgubilo tretjino poslancev. Še vedno jih bo sicer imelo največ, enaindvajset, s čimer ostaja vodja sunitskega bloka.
Ob 49,2-odstotni volilni udeležbi je Hezbolahu in njegovim zaveznikom z zmagami v Bejrutu, Tripoliju in Sidonu tako uspelo osvojiti 67 poslanskih mest (dve več od absolutne večne), med zmagovalci pa je tudi Džamil Al Sajed, upokojeni šef libanonske obveščevalne službe, ki velja za tesnega zaveznika sirskega predsednika Al Asada.
Temelj ostaja dogovorjena delitev oblasti
S strani zahoda podprt premier Hariri, lani vpleten v še vedno nerazjasnjeno dogajanje okoli njegovega nenadnega odstopa med obiskom v Savdski Arabiji in poznejšo vrnitev na svoj položaj, je za slab volilni rezultat obtožil novo volilno zakonodajo. Ta je na novo oblikovala volilna okrožja ter večinski sistem spremenila v proporcionalnega. Dodatno naj bi njegovo Gibanje za prihodnost oslabili razdori v stranki sami.
Pirova relativna zmaga Haririju ne obeta mirne vladavine, čeprav se je presenetljivo okrepila bivša krščanska milica pod nazivom Libanonska fronta, ki nasprotuje Hezbolahu in je osvojila 15 poslanskih mest. Haririju mirne vladavine ne obeta niti dogovorjeni sistem delitve oblasti, ki po sporazumu iz leta 1989 po koncu državljanske vojne zahteva, da je predsednik države kristjan maronit, premier sunit (Hariri), predsednik parlamenta pa šiit. Pričakovana uravnoteženost vlade se je z novo volilno zakonodajo namreč prej porušila kot zagotovila.
Novi volilni sistem ni prinesel uravnoteženosti
Za 128 poslanskih sedežev se je potegovalo relativno malo kandidatov, skupaj 583, med njimi 111 žensk, kar je mnogo več kot na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2009, ko jih je bilo le petnajst. Libanonska posebnost je tudi, da volilci niso registrirani v kraju, kjer živijo, ampak v okrožjih, od koder izvirajo njihovi predniki, kar je pomenilo, da so morali številni potovati iz glavnega mesta Bejrut v vasi po vsej državi, če so hoteli oddati svoj glas. Glasovanje so spremljali strogi varnostni ukrepi z okoli 20.000 policisti na 1880 voliščih, na pomoč pa jim je priskočila še vojska.
Uradni izidi volitev bodo predvidoma znani jutri, glede na omenjeni sporazum pa bo vodenje vlade predvidoma ostalo v rokah Haririja, ki ga podpirajo ZDA in Savdska Arabija. Kot do zdaj naj bi bil v vladi tudi Hezbolah z okrepljeno politično močjo po volitvah. Izrael, ki tako kot Washington omenjeno organizacijo opredeljuje kot teroristično in za nameček še sovražno, je po objavi volilnih rezultatov že objavil, da ne bo delal razlike med Libanonom kot suvereno državo in Hezbolahom, ampak bo Libanon odgovoren za vsa Hezbolahova dejanja na svojem ozemlju.
