Švedska akademija je v petek sporočila, da Nobelove nagrade za literaturo letos ne bo podelila, saj so spolni škandal, konflikti interesov in curljanje imen nagrajenih avtorjev v javnost pošteno omajali zaupanje v to institucijo. Naslednje leto bo zato podelila dve, a priložnost, da bi oči javnosti vsaj enkrat v letu usmerili k literaturi, bo letošnjo jesen izgubljena, je za Dnevnik že v soboto komentiral urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov.
Čeprav je do arbitrarnosti podeljevanja Nobelove nagrade zadržan – težavna se mu zdi predvsem nacionalna zamejenost, saj si avtor težko obeta Nobelovo nagrado brez prevoda v švedščino – je opozoril, kako pomembno je, »če prejme nagrado predstavnik kakšnega manjšega, manj prevajanega jezika, saj za sabo potegne tudi zanimanje za nacionalno literaturo, iz katere prihaja«. Tudi zato nas je zanimalo, kakšen je postopek za nominacijo prestižne nagrade, za katero naj bi bil že večkrat predlagan tudi kak Slovenec – najglasneje se že leta govori o avtorju romana Nekropola, uveljavljenem tržaškem pisatelju Borisu Pahorju.
Od lavreatov do nacionalnih združenj
Kot pojasnjuje predavatelj založništva na ljubljanski filozofski fakulteti Andrej Blatnik, pravila določajo, da lahko nominirance za nagrado med drugim predlagajo člani Švedske akademije in podobnih akademij po svetu, denimo tudi naš SAZU, univerzitetni profesorji literature in jezikoslovja, nekdanji lavreati, pa tudi nacionalne organizacije, kot je združenje avtorjev, denimo naše Društvo slovenskih pisateljev (DSP) ali Združenje pisateljev, pesnikov in publicistov Pen.
Komite za Nobelovo nagrado razpošlje v septembru pristojnim posameznikom in organizacijam okoli 650 pozivov k nominaciji, do konca januarja prihodnje leto pa pričakujejo predloge; leta 2017, ko je šla nagrada v roke Kazua Išigura, so denimo prejeli nominacije za le 195 literatov. Žirija do aprila nabor skrči na 15 do 20 kandidatov, oktobra pa v javnost tradicionalno sporočijo tudi ime nagrajenca. Imena nominirancev ostajajo zatem zaklenjena v arhivu še nadaljnjih 50 let.
Spolitiziranost žirije
Pri nominacijah s slovenskimi predlogi že vrsto let sodeluje tudi DSP, potrjuje predsednik Ivo Svetina, in to kljub temu da postaja nagrada po njegovem mnenju vse bolj politična, pa ne le Nobelova nagrada za mir. »Osebno sem bil, kljub temu da je bil naš mladostni idol, presenečen, da je Bob Dylan dobil nagrado za literaturo oziroma poezijo,« pravi. Društvo je za nagrado vrsto let predlagalo pesnika Daneta Zajca, četudi so se – kot pove – zavedali, da je premalo prevajan in zato neznan. Večkrat so predlagali že omenjenega Borisa Pahorja, letos pa je društvo nominiralo pisatelja, esejista in dramatika Draga Jančarja, ki je zagotovo najbolj prevajan slovenski avtor, torej je tudi temu kriteriju zadoščeno. »A glede na spolitiziranost odbora za Nobelovo nagrado je težko pričakovati, da bi Jančar dobil to – ne glede na vse pomisleke – ugledno nagrado. Verjetno bi se morali usposobiti za lobiranje tudi na tem področju,« pravi Svetina. Osebno obžaluje, da ni društvo za nagrado nikdar predlagalo pesnika Tomaža Šalamuna: »Mislili smo, da je še čas, a ga žal ni bilo več.«
Že z nominacijo opozorimo na slovensko literaturo, ki je z avtorji, kot je Drago Jančar, v takšni kondiciji, da bi si zaslužila biti širše prepoznana tudi v tujini, deli uvodno mnenje Harlamova Jančarjeva urednica Špela Pavlič iz Beletrine. »V prvi vrsti bi bila torej Nobelova nagrada veliko pripoznanje slovenski literaturi in samemu avtorju, šele zatem pa tudi založbi.« Ta se ne bi branila povečane prodaje knjig, ki jo taka nagrada povzroči, pa tudi ne dohodka ob prodaji avtorskih pravic za prevode, četudi gre za avtorja, ki je v mednarodnem prostoru že veliko dosegel.
