V frizerskem salonu Sever se že osem desetletij nenehno pletejo zgodbe in urejajo pričeske, za kar skrbi sedaj že tretja generacija družine. Vse se je začelo leta 1938, ko je frizerski salon odprl Mirko Sever, bratranec igralca Staneta Severja. Tedaj je bil salon razdeljen na brivnico in damski frizerski salon. V tem salonu se je kot frizerka zaposlila gospa Marija, ki je v Ljubljano prišla iz Dolenjske. Kmalu za tem se je poročila z Mirkom. »Na dan poroke sva zjutraj delala, opoldan zaprla salon, se šla poročit, nato pa nazaj v salon,« se je spomnila gospa Sever. Tedaj v okolici podobno kot sedaj ni bilo veliko frizerskih salonov: »Na Trubarjevi sta bila salona Merlak in Podkrajšek. Metod Podkrajšek je bil prijatelj mojega moža in velikokrat smo bili skupaj. No, sedaj je pa vse to minilo,« je zavzdihnila gospa Sever.
Frizirali so tudi med vojno
Frizerstvo Sever je delovalo tudi med vojno. Celo tako veliko dela so imeli tedaj, da so pomagali trije pomočniki: »Veliko vojakov smo postrigli, italijanskih in nemških. Italijani so si vsi v lase dali briljantino in si manikirali nohte, Nemci pa so si vsi prišli oprat glave,« se je spomnila. Za dame pa so bile v tistem času najbolj priljubljene spete pričeske.
Že tedaj so k njim hodili okoliški prebivalci. Stanovalci iz hiše, v kateri je salon, pa so imeli poseben vhod s hodnika neposredno v lokal. »Zadaj je bila dvignjena galerija. Spomnim se, da je tam večkrat pel operni pevec Rudolf Francl. Kar z brisačo okoli ramen je prišel v salon, ker je stanoval v hiši,« se je spomnila gospa Sever, ki je po moževi smrti sama vodila posel – cele dneve je bila v salonu, strigla in medtem še s kolesom po mestu hodila kupovat frizerske preparate.
Tudi zdaj, pri 93 letih, še vedno občasno pride v salon, da jo »ta mlada sfrizira«. Ta mladi pa sta dve: njena hči Mirka Sever in vnukinja Špela Gerin. Mirka Sever je salon prevzela v osemdesetih letih. »Želela sem biti igralka,« je priznala, saj je bil tudi njen oče amaterski igralec in je igral v obrtniškem gledališču. Toda življenje se je obrnilo tako, da je ostala v družinskem salonu, izučila pa jo je mama: »Kot vajenka sem morala pometati pločnik,« je razložila. »Še huje – fant me je čakal pred salonom, mama pa me ni pustila iz salona, češ da moram delati, dokler je odprt salon.« Tudi Špela je šla skozi vajeniško dobo svoje stare mame: »Ko sem bila stara trinajst let, sem morala pometati cesto ter strankam obleči in sleči plašč. To je še stara šola.«
Koliko je treba počakati?
Tako kot je salon prehajal iz generacije v generacijo, so z njimi ostale tudi stalne stranke. »Nekatere k nam hodijo že več desetletij. Najprej so hodile k mami, sedaj pa k meni,« je dejala Mirka. Večinoma so to sosedje s Tabora in gospe iz domov za starejše občane Tabor in Poljane. »Nekateri so se preselili, pa se še vedno vračajo k nam,« je dodala Mirka Sever, ki je še lani mislila, da bo, ko se bo upokojila, morala salon zapreti. Špela je namreč 20 let živela v Italiji. »Avgusta lani sem se vrnila v Ljubljano in se odločila, da bom nadaljevala družinsko tradicijo. Vpisala sem se na frizersko šolo in očitno bo salon še obstajal,« je razložila Špela Gerin, ki je zdaj uradno lastnica salona. Letos so prostor sicer malce preuredili, a bo njegova usmeritev ostala enaka. »Nočemo biti ekskluzivni, temveč dostopni. Ne bomo modni salon, temveč bomo ohranili obisk frizerja brez naročanja, kar je zdaj prava redkost.« Strankam je všeč, da odprejo vrata, vprašajo, koliko je treba počakati, sedejo in klepetajo. Klepetajo pa o vsem: o kuhanju, vzgoji otrok, opravljajo soproge, včasih pa se lotijo tudi težkih tem, bolezni ali smrti, saj tako frizerk družine Sever kot njihovih strank ne povezuje le striženje las, temveč življenje samo.
