Dolga vrsta, ki se je vila čez prehod za pešce na Dunajski cesti in se nadaljevala proti nekaj metrov oddaljeni zgradbi Avto-moto zveze Slovenije, je nakazovala, da ne najboljša vremenska napoved ljudi ni odvrnila od pohoda ob žici. Kljub temu sta prostovoljca Anže Carič in Špela Arzenšek na bližnji kontrolni točki ugotavljala, da je marsikdo verjetno ostal doma, ker je pričakoval dež, pa čeprav je na koncu sijalo sonce. »Ura je 9.45, mimo naše kontrolne točke je šlo 700 ljudi, to je nekoliko manj kot lani,« je dejal Anže Carič. Na koncu dneva so zabeležili skoraj 7600 udeležencev 35-kilometrskega pohoda, vseh pa je bilo več kot 30.000, kar je manj kot lani.
Na Rudniku žganje in glasba
Na kontrolnih točkah so rekreativce čakala jabolka, otroci so lahko dobili mleko. »Ljudem je zelo pomembno, da dobijo medaljo, zato so zavzeti pri zbiranju žigov. Tekmujejo sami s sabo. Mnogi želijo, da jim napišemo, koliko časa so potrebovali od ene kontrolne točke do druge. Čase potem doma primerjajo s prejšnjimi leti,« je Špela Arzenšek pobrskala po 25 letih izkušenj s prostovoljnim delom na Poti ob žici in dodala, da sta do desete ure že dva udeleženca prehodila vseh 35 kilometrov. Medtem ko je ideja prireditve spomin na žičnato ograjo, ki so jo med drugo svetovno vojno okupatorji postavili okoli Ljubljane, sta prostovoljca ugotavljala, da se danes vse več ljudi udeleži prireditve predvsem zato, ker se želijo zgolj rekreirati in ne toliko spominjati.
A smo srečali kar nekaj ljudi, ki so prišli zaradi spomina na drugo svetovno vojno, šele nato zaradi rekreacije. Ena teh je Irma Skalar, ki se je z nečakom, nečakinjo in prijateljico pripeljala iz Nove Gorice. Medtem ko je njen nečak sedel na klopi v parku ob Vojkovi cesti, ker ga je bolela noga, je povedala, da se je že šestič podala na 35-kilometrsko traso. »Všeč mi je, ker je vzdušje tako dobro, ljudje klepetajo in vsi se imamo super,« je dejala, medtem ko se je nečaku, ki se je že počutil bolje, pomagala spomniti, zakaj je Ljubljano nekoč obdajala bodeča žica. »Veselim se tudi prihoda na Rudnik, kjer pohodnike običajno pričaka starejši gospod, ki ljudem ponuja žganje in poskrbi za glasbo,« je dodala ter obžalovala, da s seboj ni prinesla zastave in titovke.
Žica nekoč in danes
Te si na glavo ni pozabil nadeti Miran Toni, ki je z ženo Ksenijo Toni v partizanski opravi hodil le streljaj stran. Pohoda se udeležujeta že od leta 2000. »Veliko mi pomeni spominski vidik tega dogodka, ker je bil oče partizan,« je dejal in z nožičem zarezal v jabolko, nato pa žico iz druge svetovne vojne povezal z ograjo, ki Slovenijo danes obdaja na južni meji. »Včasih slišimo, da človek utoni v Kolpi, živali se ujemajo v žico, domačini imajo težave… To je grozno in žalostno,« je bil kritičen.
Medtem sta študentki Nadja Gornik in Maša Krapež razmišljali, da je ravno takšna prireditev primeren trenutek za razmislek o zgodovini, sedanjosti in prihodnosti. »Mogoče bodo naši vnuki hodili ob Kolpi, kjer danes stoji žičnata ograja, kot mi zdaj hodimo okoli Ljubljane,« je dejala Nadja Gornik. Na 35-kilometrsko razdaljo sta se odpravili prvič, čeprav sicer nista ravno zavzeti pohodnici. »Važno, da dobim medaljo. Vsem jo nameravam pokazati, ker ne verjamejo, da sem sposobna toliko prehoditi. Če bova spustili dušo, jo pač bova,« je v šaljivem tonu govorila Nadja Gornik. Iz hitrega tempa njene hoje je bilo mogoče sklepati, da ji kondicije ne manjka in je duša verjetno ostala na svojem mestu…
Medtem ko so udeleženci pohoda hodili okoli Ljubljane, sta bila v središču mesta start in cilj teka trojk, kjer je bilo vsaj najboljšim precej bolj pomembno, kako hitro bodo premagali pot. S ploskanjem in vpitjem so jih pozdravljali številni, ki so si v lokalih privoščili dopoldansko kavo, na Kongresnem trgu jih je pričakal partizanski pevski zbor.
Mlajše generacije sta razveselila Nipke in Trkaj, ki je na oder povabil še N'Toka, da je rapal pesem Žive meje, medtem ko so ga spremljali aktivisti proti ograji na meji s Hrvaško. »Spominjamo se bodeče žice, a ignoriramo rezalno žico,« so z enim od transparentov potrkali na vest oblasti.
