Vsak zato ima svoj zakaj. Zakaj je prišlo do problemov v zvezi z izplačilom deviznih hranilnih vlog za varčevalce nekdanje Ljubljanske banke, Temeljne banke Zagreb, ki je bila samostojna banka in kot hrvaška banka vezana na Zagreb? V usodnih dneh 1990 je na Hrvaškem zmagala HDZ. Tedanje vodstvo Ljubljanske banke je prišlo v spor z novo oblastjo v Zagrebu. Banka je institucija zaupanja in vsaka banka mora poslovati tako, da ohranja zaupanje okolja, v katerem deluje. Ljubljanska banka žal ni delovala tako.

V nasprotju z mnenjem okolja na Hrvaškem je sprejela to, da je dotlej samostojna banka postala podružnica Ljubljanske banke (da bi zavarovali položaj ene same osebe), s čimer je Ljubljanska banka prevzela tudi vse obveznosti do tedaj samostojne banke. To je bila usodna napaka.

Izigrana oblast v Zagrebu je takoj, ko se je malce konsolidirala, odgovorila tako, da ni dala dovoljenja za delovanje podružnice, kar je bila njena suverena pravica in za poznavalce tudi pričakovano.

Jamstvo federacije za devizne hranilne vloge občanov je izhajalo iz tedanjega deviznega položaja Jugoslavije. Skoraj vse banke, pooblaščene za poslovanje s tujino, so zbirale devizne hranilne vloge zdomcev, pa tudi vseh drugih občanov. Varčevanje v devizah je bilo odgovor na tedanjo inflacijo. V praksi jamstvo federacije nikoli ni bilo preizkušeno. Zbrane devize so banke porabile same ali jih deponirale v Narodni banki Jugoslavije, ki jih je prav tako porabila. Danes vsaj v Sloveniji (za drugod ne vem) velja, da mora za devizne depozite (občanov) obstajati kritje v dobroimetju banke v tujini.

Vse banke v nekdanji skupni državi (vključno z ustanoviteljico Ljubljanske banke – združene banke v Koprivnici) so svoje poslovanje prilagodile in uredile tako, da lahko tekoče izpolnjujejo svoje obveznosti do deponentov. Za devize, deponirane v NB Jugoslavije, so banke dobile protivrednost v dinarjih. Nobena banka v Jugoslaviji ni dobila deviz od razpadle federacije in jamstva tudi ni uveljavljala. Iz načelne odločbe o jamstvu ni jasno, ali velja do občanov ali do bank. Niso določeni pogoji za njegovo uveljavljanje. Ob razpadu držav ni zapuščinskega sodišča. O vseh vprašanjih nasledstva (tudi morebitnega jamstva federacije) se morajo države naslednice (prostovoljno) sporazumeti. Za sporazum vseh udeležencev je potreben njihov interes.

Ali res kdo misli, da bodo revna Makedonija, revna Črna gora, revno Kosovo, revna BiH, in tudi Srbija in Hrvaška nista bogati, zbrale denar, in to devize, da bi »bogata« Ljubljanska banka lahko poplačala devizne varčevalce nekoč samostojne banke v Zagrebu. Vse premoženje nekdanje federacije je razgrabljeno ali je postalo ničvredno (vojna mornarica).

Mednarodni dogovor je mogoč ali zaradi interesa ali zaradi prisile močnejših. Evidentno je, da interesa za to ni, Slovenija pa tudi nima moči, da bi koga v to prisilila. Hrvaške banke so prevzele terjatve nekaterih varčevalcev do podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu in zdaj terjajo denar, ki jim ga ta nedvomno dolguje.

Hrvaška sodišča presojajo po hrvaških zakonih in tudi izvršbe potekajo na Hrvaškem. Če Ljubljanska banka (življenje kaže, da je igra s pridevnikom Nova neučinkovita) na Hrvaškem ne bi imela izvršbi podvrženega premoženja, bi si upniki za svoje pravnomočne in izvršljive sodne odločbe pridobile exequatur v eni od držav, kjer ima Nova Ljubljanska banka svoje račune pri tuji banki.

Iz nekaterih javnih izjav, celo profesorjev mednarodnega prava, je mogoče sklepati, da tega prava niso najbolj vešči. Države so suverene in jih s pravnimi sredstvi proti njihovi volji ni mogoče k ničemur prisiliti.

Kadar se prodaja podjetje (ali banka), proti kateremu teče veliko tožb, velja podjetje za slabo blago in cena je temu ustrezna.

Cena, ki jo bo plačala banka (utrpel pa tudi lastnik), bo vsaj za znesek visokih zamudnih obresti višja od normalnega izpolnjevanja zapadlih obveznosti.

Že večkrat se je zgodilo, da je izgubil s trudom zgrajeno hišo lastnik, ki jo je nepremišljeno zastavil za tuj dolg. Banka bo svoje obveznosti morala poravnati, ni pa pošteno, da od varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, Temeljne banke Zagreb, zahteva, da čakajo na svoj denar od federacije, ki je ni več, in na sporazum naslednic, ki ga nikoli ne bo.

Janez Škulj, Velike Lašče