Ko govorimo o svoji vojaški zgodovini in vojaški tradiciji, smo Slovenci zadržani in skromni, čeprav nas zgodovina uči, da so se prav s sijajnimi zmagami številnih narodov razvile najbolj demokratične države sedanjega sveta. Slovenija je s svojo TO in Narodno zaščito (kasneje poimenovano Manevrska struktura narodne zaščite – MSNZ) prav gotovo med takšnimi državami.
TO je bila ustanovljena 20. novembra 1968 in najpogosteje jo povezujemo z intervencijo takratne Sovjetske zveze na Češkoslovaškem v mesecu avgustu istega leta. Seveda pa so bili pri sprejemu tako pomembne odločitve v zapletenih mednarodnih okoliščinah prisotni tudi takšni razlogi, kot sta bili negotovost na Bližnjem vzhodu in celotna politika uporabe sile v mednarodni skupnosti. Vse te in tudi druge okoliščine so pomembno vplivale na vsebino in razvoj takratne obrambne politike in na razvoj ter vlogo Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Gotovo so bili dogodki na Češkoslovaškem s političnega stališča v tistem obdobju tudi priložnost za krepitev notranje enotnosti in za preusmeritev pozornosti z mednacionalnih napetosti po tako imenovanem brionskem plenumu ZKJ na krepitev obrambne sposobnosti takratne države. In prav gotovo se je takrat začel rušiti mit o obrambni samozadostnosti JLA; uveljavljanje koncepta splošnega ljudskega odpora (SLO) je bilo odgovor z daljnosežnimi posledicami. Še posebej smo te pozitivne posledice v začetku devetdesetih let minulega stoletja znali izkoristiti v Sloveniji.
Z novo doktrino SLO je zgodovina republikam ponudila priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju in v Sloveniji je bila ta priložnost, kot je bilo že navedeno, najbolje izkoriščena. V doktrini so odgovorni videli novo priložnost ponovnega zametka slovenske obrambne sile, ki jo je Slovenija izgubila leta 1945. Tako se je, ne glede na njen celoten razvoj, vzpone in padce, podrejanje in številne organizacijske spremembe, TO razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo. Med pripadniki TO in prebivalstvom je vse bolj postajala slovenska narodna vojska in kot taka tudi del oboroženih sil Jugoslavije. Kljub dejstvu, da je bila njihov sestavni del, so njeni pripadniki imeli pogum upreti se znotraj njihove sestave, kar bi danes moralo biti ocenjeno kot izjemno dejanje hrabrih ljudi. Kako bi poimenovali takšno dejanje v današnjih razmerah?
S tem opisom nastanka slovenske TO sem želel že v uvodu poudariti njen pomen in njeno vlogo v procesu osamosvajanja Slovenije. Zakaj? Predvsem zato, ker brez oborožene podpore tako pomembni politični odločitvi, kot je bila osamosvojitev od nekdanje skupne države, le-ta ne bi bila mogoča. In to oboroženo podporo sta v osamosvojitveni vojni zagotavljali TO in slovenska milica.
Nekatere vidne osamosvojitelje očitno moti 50. obletnica ustanovitve TO in to dejanje pripisujejo slovenski levici, kar je mogoče razumeti tako, da je praznovanje sporno zaradi levice in nekaterih veteranskih organizacij, ki se nočejo prikloniti ne levim in ne desnim političnim strankam. Povsem jasno je, da pred 50 leti na začetku ustanavljanja teritorialnih struktur in podrejanja lokalnim skupnostim ter republikam ni bilo javnega namena, ki bi vodil k samostojni slovenski državi. Ni ga bilo, ker ga ni moglo biti, saj so – ali bi – vse poskuse sproti zatrli v kali, kar kažejo primeri tako iz Slovenije (Kavčič) kot tudi iz Hrvaške (hrvaška pomlad). Obstajajo pa dokumenti in še žive priče, ki lahko potrdijo, da so v Sloveniji TO razumeli kot vrnitev nacionalne vojske, ki je bila leta 1945 kot zadnja integrirana v Jugoslovansko armado. Hoteli si to priznati ali ne, slovenska TO je imela veliko atributov nacionalne vojske in po 22 letih se je premeteno izvila iz primeža bivše skupne države ter opravila preizkus v osamosvojitveni vojni za slovensko državo. Zanikanje vzpostavljanja in obstoja nacionalnega karakterja slovenske vojske, od Maistra leta 1918 preko slovenske partizanske vojske in TO do državne vojske 1991, je lahko nevarno tudi za sedanjost, ko je Slovenska vojska članica Nata in vojaških struktur EU.
TO je ob koncu leta 1989 štela 72.600 rezervnih pripadnikov in 520 pripadnikov stalne sestave, med njimi 41 iz aktivne sestave JLA. Po osamosvojitvi je bilo ob koncu leta 1991 v TO Slovenije 62.100 rezervnih pripadnikov in 1660 pripadnikov stalne sestave ter še nekaj več kot 700 vojaških in civilnih oseb, ki so pred tem službovale v JLA. Čeprav ni natančne analize, koliko rezervnih pripadnikov TO je sodelovalo v procesih pred osamosvojitveno vojno in v času po njej, obstaja velika verjetnost, da je bila v to vključena velika večina od 64.000 oseb. Največ v juniju 1991, ko je bilo vpoklicanih in mobiliziranih 30.260 pripadnikov, in julija 1991, ko je to število znašalo skoraj 37.000 pripadnikov TO. Z izjemo tistih, ki so prestopili iz JLA ali pa bili prerazporejeni iz rezervnih enot JLA – to število pa ne presega 4000 oseb – so bili vsi preostali rezervni pripadniki TO. In če želim biti natančen, tiste stare TO, tiste, ki je tvorila približno 20.000-glavo jedro MSNZ, in tiste, ki je bila od oktobra 1990 podrejena le še slovenski oblasti. Navedeno tudi pomeni, da ne drži trditev, da so bili vsi obvezniki, ki so bili vpoklicani za obrambo Slovenije, le slabo leto pred tem usposobljeni v jugoslovanski vojski. Nasprotno, usposabljali so se v TO na slovenskih tleh, v slovenskem jeziku za obrambo Slovenije. Tudi borili so se za Slovenijo, čeprav jim nekateri osamosvojitelji to odrekajo in čeprav tudi slovenska sodišča v procesih v zvezi z vojnimi hudodelstvi vedno znova poskušajo dokazati, da se niso borili na pravi strani.
Zanimivo je tudi razlikovanje med legalnostjo MSNZ in TO ter nenazadnje tudi milice. Ni sporno, da je bila MSNZ oblikovana na podlagi takratnega režimskega zakona o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Za nekatere osamosvojitelje pa je sporno, da je po istem zakonu delovala tudi republiška TO. Podobno primerjavo bi lahko naredili na primeru milice. Dejstvo je, da sta bili stara komunistična in nova demokratično izvoljena oblast maja 1990 tako vsaksebi, da normalen prenos oblasti ni bil izveden. Ker pa so bili ravno osamosvojitelji na eni od teh strani, bodo že vedeli, ali je bila izključujoča samo ena stran.
Iz vseh razpoložljivih virov pa je nekaj očitno: ne pripadniki TO ne pripadniki milice se niso borili ne za Demos ne za katerokoli drugo partijo – takratno in kasnejšo – za nobeno od skupin, ki so razprodale Slovenijo, dovolile, da se je tajkunizirala in pristala na margini boljše, bolj pravične in poštene družbe. Borili so se za svojo domovino in za svojo državo!
LADISLAV LIPIČ, upokojeni generalmajor
