O poreklu zaveze o prodaji NLB

Pravne veljavnosti zaveze o prodaji NLB ne želim presojati, o njeni vsebini, še predvsem o njenem ekonomskem ozadju, pa je primerno nekaj več povedati. Najprej naj spomnim, da je bila Slovenija v letih 2011 do 2013 v resnih finančnih zadregah, ki jih je sicer povzročala splošna gospodarska in finančna kriza, njihovo težavnost pa je stopnjevalo predvsem to, da smo se v dobrih treh predkriznih letih v tujini močno zadolžili, konkretno kar za 25 milijard evrov. Za ta dolg je bilo značilno naslednje: a) zadolžil se je izključno zasebni sektor (predvsem gospodarstvo), pretežno s posredovanjem domačih bank; b) upnice so bile predvsem evropske banke, kreditna razmerja pa so bila v velikem delu kratkoročna, vendar podprta z obljubo, da bo kredite možno obnavljati; c) obseg zadolžitve je bil nerazumno velik in bi ga morali vlada ter centralna banka preprečiti, pa tega nista storili; še več, takratna vlada je s svojo politiko zadolževanje celo močno spodbujala. Slovenija je v tem primeru očitno nasedla scenariju, ki ga veliki finančni kapital preizkušeno uporablja pri novodobni »kolonizaciji« šibkejših držav. Tega se je v našem primeru izvajalo v treh fazah: a) državo najprej predvsem preko njenih bank zasebno v tujini temeljito zadolžiti; b) v nekem trenutku ustaviti zadolževanje ter zahtevati pospešeno vračanje dolgov s ciljem, da se zasebne dolgove preoblikuje v visoko obrestovani javni dolg države; c) prezadolženi državi vsiliti ukrepe, ki naj tujemu kapitalu prinesejo izjemne dobičke; med takimi ukrepi so najbolj pogoste zahteve po privatizaciji bank in drugih, za tuji kapital zanimivih podjetij.

Izvajanje tega scenarija je tujemu kapitalu dobro uspelo. Kako tudi ne, saj sta ga zavzeto izvajali EK in ECB, njuna navodila pa je na naši strani pridno uresničevala domača politika pod taktirko predsednikov vlad, za izjemno uporabnega pa se je izkazal tudi naš guverner centralne banke. Spričo tolikšne kooperativnosti domačih nosilcev oblasti je tuji kapital v povezavi s sanacijo našega bančnega sistema uporabil še nekaj izjemnih prijemov.

Izvedlo se jo je namreč po scenariju, na katerega sami nismo mogli vplivati, njeni prikriti cilji pa so očitno bili predvsem: a) vse pomembne slovenske banke naj preidejo v last tujega finančnega kapitala, zato se je že ob njihovi sanaciji treba znebiti vseh dotedanjih domačih delničarjev; b) pričakovane dobičke ob prevzemu slovenskih bank povečati tudi tako, da se jih ob sanaciji obilno dokapitalizira; c) sanacijo bank izkoristiti tudi za to, da se bo država prisiljena dodatno zadolžiti v tujini, kar poleg drugega krepi njeno ubogljivost.

Obveza Slovenije o prodaji bank je bila očitno ena osrednjih sestavin zgoraj predstavljenega scenarija. Kako spretno je bila zadeva izpeljana, smo se kmalu lahko prepričali ob prodaji NKBM: najprej smo jo morali dokapitalizirati s 780 milijoni evrov, takoj za tem smo jo prodali ameriškemu skladu Apollo za 250 milijonov, ta pa je v njej že po nekaj mesecih odkril 526 milijonov dobička.

Naše oblasti zdaj EK že nekaj časa prosjačijo, da nam dovoli časovno odložiti prodajo NLB, vendar brez pravih uspehov. Očitno v teh pogajanjih ne znamo ali ne upamo uporabiti našega osrednjega argumenta, da sta namreč EK in ECB v primeru sanacije našega bančnega sistema ravnali v nasprotju z interesi naše države, kar je nedopustno. O tem, kako bi se v tem primeru naše interese lahko varovalo, pa več v nadaljevanju.

NLB naj bi lastniško preuredili

Ko razmišljamo o primerni lastniški strukturi NLB, je prav, da upoštevamo, da ta struktura pomembno opredeljuje kvaliteto njenega upravljanja, za upravljanje pa na splošno velja, da je ključen dejavnik razvojne uspešnosti poslovnega sistema. V primeru NLB se lahko odločamo med več možnimi lastniškimi strukturami, prednost pa naj bi imela tista, od katere si kot državna skupnost lahko dolgoročno največ obetamo.

Začnimo s tem, kar imamo danes: država je torej edini lastnik banke. Ta rešitev je slaba. Politika, ki upravljanje države organizira tako, kot to počnemo pri nas, namreč ni sposobna učinkovito izvajati svoje primarne naloge, še manj pa zmore zagotoviti učinkovito upravljanje državnega premoženja. Še več, neučinkovita politika državno premoženje praviloma spreminja v gojišče klientelizma in korupcije, kar učinkovitost njenega upravljanja še dodatno poslabšuje. Argumentov, s katerimi naj bi utemeljeval to nič kaj prijazno oceno, ni treba navajati, saj jih lahko iz dneva v dan spremljamo v živo. (Kot primer naj navedem le naslednje: spričo neusklajenih strankarskih interesov vlada doslej ni zmogla oblikovati tričlanske uprave za vodenje SDH in ta čas naš največji poslovni sistem tako vodi gospa, katere usposobljenost za to zahtevno delo je prej ko slej vprašljiva).

Državno lastništvo NLB, pri katerem smo toliko let vztrajali, naj bi torej opustili in ga nadomestili z drugo, boljšo rešitvijo. Ena takih je, da banko prodamo, kot smo storili z NKBM. V tem primeru bi iztržili precej več, saj bi bila NLB verjetno pripravljena kupiti katera od večjih evropskih bank, ki bi v takem nakupu videla priložnost za uresničevanje strateških ambicij, ne zgolj svojih, pač pa tudi ambicij svoje matične države. Tak lastnik bi NLB spremenil v svojo podružnico in jo nedvomno učinkovito upravljal, pri čemer bi njen dobiček gotovo krepil tudi z rigoroznim zmanjševanjem števila njenih zaposlenih. Skratka, banka bi poslovala uspešno, koristi od tega pa bi bolj ali manj v celoti požel njen lastnik, posredno tudi njegova matična država.

Slovenija kot država bi si od te rešitve lahko obetala predvsem zožitev možnosti za koruptivna ravnanja, kar ni nepomembno, njenega proračuna pa tudi ne bi več obremenjevali stroški sanacije banke, ki se bodo sicer občasno še vedno pojavljali. Bi pa trajno zapravili možnost, da s svojo pomembno banko podpiramo svoj strateški razvoj in ustvarjamo tudi druge koristi.

Prodaja NLB tujemu strateškemu lastniku torej ni obetavna rešitev. Obstaja še tretja možnost, ki posnema nekatere uspešne tuje prakse. Značilnosti ene njenih izvedenk bi lahko bile naslednje: NLB naj bi imela tri kategorije lastnikov: a) državo s 30-odstotnim lastniškim deležem; b) demografski sklad s prav tako 30-odstotnim lastniškim deležem, pri čemer ima vladajoča politika pri upravljanju tega sklada močno omejene pristojnosti; c) preostali kapital banke se prednostno uporabi tako, da se malim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic, ki so bili ob zadnji sanaciji bank neupravičeno razlaščeni, škodo nadomesti z možnostjo, da z ustreznim zneskom vstopijo v lastništvo NLB; preostali del kapitala banke, ki ne bi bil tako porabljen, se proda na finančnem trgu.

Med prednosti te rešitve je primerno umestiti predvsem naslednje:

a) NLB ostane samostojna slovenska banka s sedežem v Ljubljani in spodobno poslovno mrežo v državah, ki so naslednice bivše Jugoslavije; v tem položaju bo lahko banka še naprej učinkovito podpirala slovenska podjetja, tako doma kot na tujih trgih;

b) NLB ima lastniško strukturo, ki ustreza izhodiščnim pogojem za njeno učinkovito upravljanje ter preprečevanje slabosti, ki jih poraja upravljalski monopol politike; ta sprememba bo posredno pripomogla tudi k učinkovitejšemu upravljanju preostalega državnega premoženja;

c) Slovenija je izpolnila obveznost do EK o prodaji NLB, sočasno pa popravila krivice, ki so bile malim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic storjene ob sanaciji bank;

č) nova lastniška struktura NLB pogojuje takojšnjo ustanovitev demografskega sklada, kar je ukrep, s katerim slovenska politika že predolgo odlaša.

Upravljanje državnega premoženja, torej tudi sedanje NLB, je neučinkovito tudi zato, ker predvsem pri upravljanju večjih poslovnih sistemov preveč moči prepuščamo kapitalu, premalo pa delu, neodvisnim sindikatom in civilni družbi. Če bi na primer NLB delovala v Nemčiji in bi bila v celoti v lasti države, bi država v njen nadzorni svet, to je v ključni organ upravljanja, imenovala le pol članov, preostale člane pa bi imenovali zaposleni in od banke neodvisni sindikati. Že zaradi te razlike bi bilo njeno upravljanje v Nemčiji veliko učinkovitejše, kot je pri nas, predvsem pa ne bi moglo delovati kot vozlišče raznih, družbi pogosto škodljivih, interesov. Če res želimo postati demokratična in uspešna država, moramo torej tudi pri upravljanju gospodarstva sistemsko preurediti še precej stvari. Pomemben korak v to smer bomo naredili tudi s tem, če bomo NLB lastniško preuredili približno tako, kot nakazuje ta zapis.

ANDREJ CETINSKI, Ljubljana