In če nekateri zgodovinarji trdijo, da so filmi ceste zgolj na nov način zapisane avanturistične zgodbe, podobne klasičnim grškim in rimskim epom, drugi razlagajo, da so filmi ceste bližje srednjeveškim viteškim zgodbam, so pa tudi taki, ki menijo, da so prave filme ceste začeli snemati šele konec šestdesetih. V časih, ko so bile ceste bolj prazne kot danes. Nekaj road moviejev so posneli tudi naši režiserji, najbolj znana sta Babica gre na jug in Remington, a ni, da bi jih postavili med največje. Filmi ceste so filmi, ki jim ni nujno zapisan hollywoodsko srečen konec, obratno: najbolj legendarne zgodbe že v začetku zarišejo smrt glavnih junakov.
Goli v sedlu 1969, ZDA
Ne samo, da je film z originalnim naslovom Easy Rider (režija Dennis Hooper) med najpomembnejšimi road movieji v zgodovini tega žanra, gre tudi za enega najznačilnejših filmov antihollywoodske kulture. In tudi ne gre prezreti, da gre za enostaven nizkoproračunski film, za katerega so zapravili manj kot pol milijona dolarjev, z njim pa so zaslužili 60 milijonov. Goli v sedlu, avanturistična zgodba o dveh hipijevskih dilerjih (Denis Hooper, Peter Fonda), ki se z motorjema (Harley Davidson) vozita po slikoviti ameriški pokrajini, je podložena s spevno in udarno muziko Byrds, The Band in predvsem Steppenwolf, ki so prispevali tudi pozeleneli biser Born to be Wild. Med glavnimi junaki filma je v stranski (a nič manj izjemni) vlogi tudi Jack Nicholson, ki ga varuhi konservativne kmetavzarske ZDA prvega pretepejo do smrti. Fantje so reklamni plakat za svobodo, tudi seksualno, a tudi svobodo za mnoge vrste mamil. Na koncu pravoverni južnjaki ustrelijo tudi glavna protagonista; kot v filmu pove Nicholson: »Bojijo se tega, kar predstavljata – in za njih predstavljata svobodo.«
Avto smrti 1971, ZDA
Zgodba filma Vanishing Point je vsaj deloma resnična. Režiser Richard C. Sarafian je posnel zgodbo o profesionalnem vozniku (Barry Newman), bivšem policistu in vietnamskem veteranu, ki stavi, da bo 7000-kubični dirkaški avto dodge challenger 1970 iz Denverja pripeljal v San Francisco v petnajstih urah. Malo časa za dolgih 2000 kilometrov. Zaradi nore vožnje se na poti po slikovitem jugozahodu ZDA zapleta v različne dirkaške konflikte s policijo, na koncu se nasmejan zabije v policijsko blokado, pri čemer avto eksplodira in zgori.
Thelma in Louise 1991, ZDA
Callie Khouri je za scenarij zgodbe o dekletih, ki se z avtom (ford thunderbird 1966) odpeljeta na izlet, vstran od svojih dnevnih težav in tečnih partnerjev, dobila oskarja in zlati globus. Film je režiral Ridley Scott, zaigrali pa sta Geena Davis kot Thelma in Susan Sarandon kot Louise – vsi trije so bili nominirani za oskarja. Po rahlem šoku ob premieri danes film o dveh prijateljicah, ki z avtom raje strmoglavita v prepad, kot da bi se predali policiji, potem ko sta ubili posiljevalca, velja za enega najboljših ameriških filmov vseh časov.
Priscilla, kraljica puščave 1994, Avstralija
Redkokateri film o homoseksualcih je bil tako dobro sprejet med filmsko publiko kot Priscilla, Queen of the Desert režiserja Stephana Elliota. Transvestit Mitzi (Hugo Weaving) in njegova prijatelja transvestit Felicia (Guy Pearce) ter transseksualna ženska Berrnardette (Terence Stamp) na svojem avtobusu potujejo po Avstraliji iz Sidneyja proti notranjosti, kjer jih čakajo nastopi. Film protagonistov ne obravnava kot grešnike, a jih po drugi strani tudi ne poveličuje. Ob solidni glasbi omenimo še oskarja za kostumografijo.
Cesta 1954, Italija
Leta 1956 je oskarja za najboljši tuji film dobil film La Strada v režiji Federica Fellinija. Zgodba o revni in zaostali deklici Gelsomini (Gulietta Massina), ki jo revna mati za nekaj lir proda potujočemu cirkuškemu mišičnjaku (Anthony Queen), pa velja za eno najbolj tragičnih v evropski kinematografiji. Film o neobičajnem paru, ki s starim motorjem potuje in za drobiž nastopa po Italiji, se le rahlo odmika od klasičnega italijanskega neorealizma. Glasbo je napisal Nino Rota – ja, tisti, ki je podložil filme o Botru.
Plačilo za strah 1953, Francija
Film (po francosko Le salaire de la peur) Henrija-Georgesa Clouzota ni samo film ceste, ampak tudi triler, ki dobri dve uri spremlja štiri voznike: ti v dveh kamionih za veliko nagrado vozijo nevaren nitroglicerin na polja nafte, da bi ustavili požare. A nevarni tovor je občutljiv in že zaradi najmanjše luknje v cesti lahko eksplodira. In tako se tudi zgodi. Prvi kamion eksplodira, drugi sicer pride do cilja, a šofer Mario (Ives Montand) nehote povozi svojega spremljevalca. Ob vrnitvi nazaj se sesuti Mario s kamionom zabije in umre.
Jaz pa tebi mamo2001, Mehika
Y Tu Mamá También, kot je originalen naslov filma, je režiral mehiški režiser Alfonso Cuarón, ki je bil kasneje še uspešnejši s tretjim iz serije filmov o Harryu Potterju in predvsem s filmom Gravitacija, za katerega je dobil oskarja za režijo. Za provokativen film ceste je dobil zgolj nekaj nominacij. Izlet dveh mehiških najstnikov (Gael García Bernal in Diego Luna) s kakih deset let starejšo žensko (Maribel Verdú) je na meji pornografije. A na koncu se izkaže, da je imelo dekle za svojo presenetljivo odprtost oprijemljiv razlog.
Dvoboj 1971, ZDA
Prvi film enega najslavnejših ameriških režiserjev Stevena Spielberga je bil posnet za televizijo in je doživel takšen uspeh, da so ga leta 1973 podaljšali za 16 minut in ga začeli vrteti v kinih. Road movie Duel je triler, posnet po resnični zgodbi Richarda Mathesona, v katerem Dennisa Weaverja v malem Plymouth Valliantu po cesti preganja orjaški vlačilec za cisterne peterbilt 281. Voznika kamiona v filmu ne vidimo niti za hip. Film Dvoboj je Spielbergu odprl pot v Hollywood, je pa bil, zanimivo, tudi njegov naslednji film Sugarland Express film ceste.
Stranpoti2004, ZDA
Film Sideways režiserja in scenarista Alexandra Payna, posnet po romanu Rexa Picketta, je brez dvoma največji vinski film vseh časov. Paul Giamatti je Miles, Thomas Haden Church je Jack, ki se kani pred poroko še malce pozabavati na kalifornijskih vinskih gričkih. Giamatti in Haden Church na poti testirata na desetine vin in tako postaneta živa reklama za kalifornijska vina. Stranpoti je dobil oskarja za scenarij in dva zlata globusa. V film, ki ljubi modri pinot in črti merlot, so vložili okoli 16 milijonov dolarjev in zaslužili več kot 100 milijonov.
Kdo tam poje1980, Jugoslavija
Gre za prvi film iz serije po srbsko duhovitih črnih komedij, ki jih je v osemdesetih letih posnel beograjski režiser Slobodan Šijan. Zgodba se dogaja v aprilu 1941, na dan pred nemškim bombardiranjem Beograda, ko se na avtobusu podjetja Krstić proti glavnemu mestu pelje pisana druščina srbskih posebnežev. Film, za katerega je scenarij napisal Miško Kovačević, odlikuje značilna romska muzika, sledili pa so mu Maratonci tečejo častni krog (1982), Kako sam sistematično uništen od idiota (1983) in Davitelj proti davitelju (1984).
