Ugotovitev so utemeljili z meritvami kortizola, stresnega hormona, katerega vzorce so jemali v domačem pasjem okolju in med izvajanjem terapij v petih bolnišnicah s 26 psi in več sto pacienti, obolelimi za rakom, postravmatskim sindromom, demenco in z drugimi resnimi zdravstvenimi težavami. Šlo je za do zdaj najobsežnejšo tovrstno raziskavo s pomočjo videoposnetkov in analiz obnašanja terapevtskih psov v treh kategorijah, ki so zajemale prijateljski odziv s pripravljenostjo na igro, lažji stres, ki ga pes lahko pokaže s tresenjem, ali pa močan stres, ki ga izrazi tudi s cviležem.

Terapevtske pse v ZDA uporabljajo v vrsti ustanov, od bolnišnic in domov za ostarele ter šol do zavetišč za brezdomce in krajev, ki so jih prizadele naravne katastrofe. Niso vzgojeni posebej za to, področja njihovega delovanja ne pokriva zakonodaja, je pa običajno, da ga odobri ustanova, kjer se uporabljajo. McCulloughova navaja, da lahko zdaj z gotovostjo trdijo, da je terapevtsko delo za pse zabavno, kar je dobra informacija za vse njihove lastnike, ki želijo na ta način priskočiti na pomoč soljudem. A dodaja, da se morajo zavedati, da vsak pes ni primeren za terapevtsko delo – za začetek se velja prepričati, ali si tega sam želi, ali pa ga je treba k stikom s pacienti pripraviti s podkupovanji ali ukazi.

Terapevtski psi so navadno domači ljubljenčki vodnikov tudi pri nas, kjer prav tako velja, da niso psi pomočniki, morajo pa zadostiti visoko postavljenim merilom glede primernosti za takšno opravilo. V nasprotju s psi vodniki in psi pomočniki njihovo delovanje ni zakonsko opredeljeno, čeprav se v vse več državah v ospredje prebija mnenje, da bi veljalo s pravili urediti tudi to področje. Glede na raziskavo Amy McCullough v obojestransko korist.