Pogosto opisan kot »edini član pravne okoljske brigade« je verjetno edini odvetnik vrhovnega sodišča v Indiji, ki se lahko pohvali z odmevnimi zmagami na njem proti tamkajšnjim onesnaževalcem okolja, že leta 1996 pa je bil zato nagrajen z Goldmanovo okoljsko nagrado. V Kašmirju rojen Mehta se je vztrajnosti naučil v mladosti, ko je iz rojstne vasi do šole in nazaj vsak dan prepešačil 30 kilometrov, s prečkanjem dveh hudourniških rek, preden se je vpisal na tamkajšnjo univerzo in končal študij prava in političnih znanosti.
Njegov socialni aktivizem skupaj z odvetniškim delom na vrhovnem sodišču zvezne dežele Džamu in Kašmir mu je odprl pot do odvetništva na zveznem sodišču v Delhiju, kjer se je osredotočil na okoljske pravde. Ta teden je dosegel, da je vrhovno sodišče kljub ugovorom vladnega pravnega zastopnika Atmarama Nadkarnija odločilo, da mora za Tadž Mahal poskrbeti ministrski svet s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov. Nadkarni je sicer vztrajal, da je Tadž Mahal domena arheološke nadzorne organizacije, ki jo je leta 1861 ustanovil britanski upravnik Indije in ki zdaj deluje v okviru kulturnega ministrstva, toda vrhovna sodnika Madan Lokur in Deepak Gupta sta že lani od kabineta premierja Narendre Modija pikro zahtevala, naj pojasni, kaj mu pomeni Tadž, oziroma naj se podpiše pod njegovo uničenje. Tedaj je prav po zaslugi Mehte postal sporen posek več kot 400 dreves v njegovi bližini zaradi gradnje nove železniške proge, ki ga vsaj delno branijo pred izpušnimi plini, črnim ogljikom, sajami in drugimi delci iz industrijskega in sploh človekovega onesnaževanja zraka. A vprašanje je, ali bo štiri stoletja stara marmornata kulturna dediščina preživela pravniški pingpong med vlado in vrhovnim sodiščem, ki traja že dobra tri desetletja, ni pa mu uspelo zavarovati niti lesenih temeljev Tadž Mahala.