Vsak paket barvic, ki so se mu v dobro revnim otrokom iz Indije odrekli učenci radovljiške osnovne šole Antona Tomaža Linharta, je treba zaviti v folijo z mehurčki ter ga položiti v škatlo. Kar nekaj dni traja takšno početje, preden učenci ustrezno zavarujejo vse zbrane dobrine in jih učiteljici v veliki škatli oddata na pošto proti Indiji. »Traja kakšen mesec ali celo več, da paket pride do Indije,« pravi učiteljica Maja Tolo, ki skupaj s kolegico Anjo Porenta vsako leto organizira dobrodelno akcijo.
K pouku iz hiše iz plastike in blata
Indijsko šolo Piali Ashar Alo sta pred desetimi leti v okolici Kalkute v Indiji ustanovila Slovenka Mojca Gayen in njen mož Anup Gayen. »Učenci izhajajo iz izjemno revnih razmer in brez zunanje pomoči ne bi imeli možnosti za opismenjevanje,« pojasnjuje Tolova. Kako živijo njihovi indijski vrstniki, se radovljiški šolarji dobro zavedajo. »V predstavitvi, s katero sošolce povabimo k zbiranju dobrin, je veliko fotografij, da si lažje predstavljamo, kako ti otroci živijo. Oblečeni so v uniforme, njihova bivališča pa so revna, narejena malo iz blata in malo iz plastike,« opisuje šestošolka Živa. Njeno sošolko Saro so na fotografijah otrok, ki jim je namenjena pomoč, najbolj presenetili zadovoljni obrazi. »Videti so bili srečni, čeprav živijo v skromnih razmerah. Verjetno so veseli, da sploh lahko obiskujejo šolo,« je razmišljala.
Fotografije skromnih razmer se radovljiških šolarjev močno dotaknejo in nemalokrat jim ob tem po licu spolzi kakšna solza. Letos so se v šoli odločili, da bodo zanje zbirali barvice. »Daroval sem jih, ker ti otroci nimajo potrebščin in ne denarja, da bi jih kupili. Jaz pa imam dovolj barvic, da jim ene odstopim,« je svoje sodelovanje v dobrodelni akciji opisal petošolec Anže. Podobno meni tudi njegov sošolec Urban: »Tudi jaz sem daroval barvice. Doma smo imeli že kupljene, ampak jih nisem potreboval. Starši so se strinjali, da jih darujem v dobrodelne namene.«
Prostovoljni prispevki za poštnino
Pri nabiranju barvic po razredih so poleg Žive in Sare sodelovali mnogi učenci, med njimi tudi devetošolec Oskar. »Poleg tega sem na božično-novoletnih delavnicah zbiral prostovoljne prispevke za plačilo poštnine za paket,« je pojasnil. V zameno za prispevek so si darovalci lahko izbrali voščilnice, ki so jih učenci izdelovali v podaljšanem bivanju, pojasnjuje učiteljica Anja Porenta. Pove tudi, da se v vrečah niso znašle samo barvice. »Učenci so v šolo prinesli še šilčke, radirke, svinčnike, zvezke in nekaj plišastih igrač.« Pozivu k darovanju barvic se je odzvalo več kot pol radovljiških učencev, večina med njimi pa s tem ni imela stroškov. Učenci so v svojih omarah našli precej neporabljenih paketov barvic in drugih potrebščin, prinesli so tudi nekaj rabljenih, ki jih bodo v indijski šoli za uporabo med poukom prav tako veseli. Radovljičani so svojemu paketu dodali še tistega, ki so ga poslali učenci iz ene od zagrebških šol, s katero sodelujejo v mednarodnem projektu.
Dobrodelno delovanje za otroke iz Indije ima v Radovljici dolgo tradicijo, opisuje učiteljica Maja Tolo. »Pred leti so nas pozvali k akciji zbiranja potrebščin, ki jo je vodila skupina, imenovana Damski krog. Pri nas pa smo se domislili, da se s šolo pobratimo, da bi tako zagotovili stalnost pomoči. Od takrat smo za indijske otroke zbirali šolske potrebščine, trda mila, barvice, svinčnike, glavnike, krtače za lase, plišaste igrače… Na cilj so vedno prišli vsi naši paketi,« opisuje učiteljica in dodaja, da se akcija vsako leto sklene z zahvalami in fotografijami iz Indije. Da vse poteka pregledno, pa skrbita tudi vodji indijske šole, ki poročila o prejeti pomoči objavljata vsako četrtletje.
