Kot je znano, je Trump ta dogovor že med volilno kampanjo lani raztrgal kot škodljiv in nesprejemljiv za interese tako Združenih držav Amerike kot sveta in po vselitvi v Belo Hišo dal Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji čas do 12. maja letos, da ga izboljšajo oziroma s Teheranom izpogajajo na novo, sicer bodo ZDA iz njega izstopile. Da je to nemogoče, da je tak, kot je, maksimum, kar se je dalo doseči, in da je dober, ker se ga Iran drži, oziroma da bo katastrofa, da bodo posledice hude, če se mu bo Washington odpovedal, je večkrat ponovila visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini.
In kaj sta Macronov tridnevni obisk v ZDA in njegovo srečanje s Trumpom obrodila? Kot kažejo zadnje izjave francoskega predsednika, nič dobrega. Ne le to, da ameriškega predsednika ni prepričal, še huje. Dal se je prepričati. Izjavil je namreč, da je za sklenitev novega sporazuma, takega, ki bo zadovoljil tudi Trumpa. Verjamem, da gre za preobrat, ki šokira mnoge v EU in ki razkriva po eni strani šibkost in nedoraslost mladega francoskega liderja, ki se obnaša kot otrok, ki gre v trgovino z denarjem, ki mu ga je dala mama, da kupi kruh in mleko, in se vrne domov s sladoledom in žvečilnimi bomboni, po drugi pa morda podzavestno in nevarno skušnjavo, da bi Francijo vrnil med kolonialne velesile in jo postaviti ob bok ZDA pri razdelitvi sveta. Prava blamaža za »čarobnega dečka« evropske politike, ki pa postaja plavajoča mina za Evropo, nezanesljiv, podkupljiv partner preostalim članicam EU.
Da je britanska premierka Theresa May na isti poti, še posebej, ker si ne želi izgubiti primata pri evropskem zavezništvu s Trumpom, se že sluti, tako da tudi nje ne bo težko ogovoriti, da se pridruži protiiranski fronti. Upanje ostajata le nemška kanclerka Angela Merkel, ki se tudi sama podaja v Washington, in že omenjena Mogherinijeva.
No, pa si je z Macronom Melaniin soprog privoščil še en tresljaj enotnosti EU. Okregal jo je ne le zaradi Irana, ampak tudi zaradi trgovine. Izrekel je obžalovanje, da je glede gospodarskih vprašanj ameriška sogovornica ne samo Francija, ampak vsa Evropska unija, ki da je »zelo nepopustljiva in ima carine, ki so za ZDA nesprejemljive«. Precej jasno je torej nakazal, da si prizadeva za šibko in neenotno EU, in spomnil sem se na izjavo predsednika evropskega sveta Donalda Tuska, ki je Trumpa takoj po njegovi izvolitvi izpostavil kot grožnjo Uniji. Napoved se torej uresničuje. In kaj poreče o tem slovenska politika? Nič, ker ni tema, ki bi sodila v tekoče posle, mar ne?
Aurelio Juri, Koper
