V naših Butalah so razpisali »Junckerjev natečaj« za najboljšo pravljico. Razpisni pogoji so bili strogi. Med drugim jo mora avtor sam ognjevito povedati in, še pomembneje, stoodstotno mora verjeti v njeno vsebino. Določili so tudi komisijo. Da ne bi bili pristranski, so jo poiskali v sosednjem Noriškem kraljestvu. Še datum? »Naj bo na naš praznik, prvega velikega travna,« so predlagali garači. »Soglašamo, na dan lenuhov,« je pritrdila komisija. Princ Noriški je že pred leti hotel praznik ukiniti, vsaj en dan, a mu namen ni uspel. Še pomnite, tovariši?

Pred gostilno pod lipo so se zbrali. Okna so krasili rdeči nageljni, rdeče zastave pa je komisija, na veliko žalost, prepovedala.

Prva je odločno nastopila zaveznica garačev: »Enkrat pridobljene pravice ostajajo vedno pridobljene pravice. Imate varno, osemurno delo, dobre plače. Nihče vas ne izkorišča. Lahko ste brez skrbi za prihodnost.« »To je res novodobna pravljica,« se je zamislil Butalec Dušan, »včasih je bila resnica.« Nihče ni ploskal.

Drugi govorec si je v zadregi popravil očala, se opogumil, da ne jamra, ampak išče rešitve, in začel: »Spoštovanje in podpora delu nas vodita v prihodnost, v razvoj in izboljševanje kakovosti življenja. Vladavina prava pa nam omogoča konstruktivno sobivanje in sodelovanje…« »Verjetno se trudi, da bi povedal lepo pravljico,« so ugibali Butalci, »a nič ne razumemo. Smo preneumni ali je on preveč učen?«

Težko je počakal na vrsto. Z visoko dvignjeno glavo in s sladkim nasmeškom na ustih se je približal. Želel je ugajati vsem: mladim Butalkam in garačem ter županu in župniku… najbolj pa komisiji. »To je naš lepi predstavnik Butal,« so vzklikale starke. »Moja pravljica nosi naslov Neoliberalna,« je pojasnil. »To mi delaj,« je zaploskal noriški princ. »V Butalah moramo samo sesti skupaj in novi dogovor bo rešil težave. Zvišali bomo plače, znižati davke in povečati fleksibilnost trga… Gospodarska rast bo postala trajnejša vrednota. Blablabla…« Komisija je zaploskala, ženske so ploskale, mladi Butalci pa so se zaskrbljeno spraševali: »Ali ni naš trg že preveč fleksibilen? Zagovarja delavsko suženjstvo? Selitev ljudi za kruhom, selitev kapitala pa na nedostopne otoke? Še razgradil bo naše Butale.« Ni jim bilo do smeha. Niso verjeli njegovi pravljici. Na koncu so našli rešitev: »Od zdaj naprej bo tudi on prekarno opravljal svojo funkcijo. Ko ga bomo imeli dovolj, ga bomo fleksibilno odstavili.«

Polona Jamnik, Bled