Zemlja: Nepozaben dan (Richard Dale, Fan Lixin in Peter Webber, 2017)
Ko gre za naravoslovne oddaje, ni boljših od tistih, ki jih snema BBC. Planet Zemlja, ki je dobil svoja televizijska in filmska nadaljevanja, se presega iz leta v leto in tudi tokrat ni drugače. Drugače je le to, da so pri novem dokumentarnem podvigu BBC-ja, v katerem spremljamo dan v življenju živali z vsega sveta, sodelovali tudi Kitajci, kar pomeni več posnetkov iz te države ter dva pripovedovalca zgodbe. Za Kitajsko je to Jackie Chan, za preostali svet pa Robert Redford. Nepozabno. Tudi brez Roberta Redforda.
V Ciambri (Jonas Carpignano, 2017)
Pio, 14-letnik iz romske vasi v italijanski Kalabriji, kadi, pije in se od starejšega brata uči, kako, tudi s kriminalnimi veščinami, preživeti na ulici. Ko brat izgine, poskuša dokazati, da zmore vse, kar je zmogel brat. Dokler ne ugotovi, da ne more. V skoraj dokumentarnem duhu posneta drama, ki jo je Martin Scorsese opisal kot ganljiv in prelep film, je res takšna, kot pravi Scorsese, čeprav je vpleten v film kot producent, Pio Amato, ki igra Pia, pa prepričljiv, kot da bi igral sebe. Morda pa to tudi počne.
Poljub ženske pajka (Hector Babenco, 1985)
Za klasike se vedno najde čas in tako bi moralo biti tudi z dramo Poljub ženske pajka iz 80. let, ki je prinesla oskarja Williamu Hurtu. Hurt v filmu igra transseksualca Luisa, ki v argentinskem zaporu, v katerem je pristal zaradi svoje spolne usmerjenosti, pripoveduje svojo zgodbo, povezano z Marto (Sonia Braga), političnemu zaporniku Valentinu (Raúl Juliá). Ogled filma je na velikem platnu mogoč danes v Slovenski kinoteki.
Nevesta (Svjatoslav Podgajevski, 2017)
To, da so v Rusiji v 19. stoletju fotografirali preminule, pri čemer so jim oči kar narisali, je odlično izhodišče za novo povprečno grozljivko. Za povrhu ta ni ameriška, temveč ruska, a vam bo menda vseeno nekajkrat pošteno dvignila utrip srca. Film naj bi sicer temeljil na pričevanjih ljudi, ki so imeli neprijetne izkušnje z duhovi umrlih, a temelji tudi na vseh možnih ustaljenih žanrskih konvencijah. Predvidljivo in pozabljivo. Se pa lahko lanskoletni horor pohvali, da je na Horrorant Film Festival Fright Nights prejel nagrado za najboljšo fotografijo. To pa.
Jamski človek (Nick Park, 2018)
Na slovenska filmska platna se vrača mojster animacije Nick Park, ki je mlajše in starejše navduševal z zgodbami Wallaca in Gromita, v svežem spominu pa so še posebej dogodivščine Backa Jona. Štirikratni oskarjevec je tokrat v prepoznavnem animacijskem slogu studia Aardman (tehnika stop-motion) pričaral prazgodovinsko komično pustolovščino. Junak zgodbe je Dolgi, član plemena jamskih ljudi, ki jim grozi, da jih bo zamenjala bronasta doba. Glasove so med drugimi posodili Vid Valič, Renato Horvat, Sašo Prešeren in Maja Kunšič.
