Na Dunaju je v teh dneh na treh razstaviščih mogoče videti več kot dvesto del evropskega umetnika slovenskega rodu Zorana Mušiča (1909–2005). Muzeju Leopold sta sledili galeriji Magnet in Wienerroither & Kohlbacher v palači Hardegg; takšnega obsega Mušič s svojimi deli ni dosegel še nikoli. Tekmovanje slovenskih novic v slogu Guinnessa, kdo je posodil več kot eno sliko, je tu nepotrebno. Bolje bi bilo, da bi si vsak slovenski intelektualec ali ljubitelj kulture ogledal te podobe in se zamislil. Kaj ob Prešernu, Plečniku in impresionistih ponujamo sebi in svetu? Videti Mušičevo dunajsko razstavo je privilegij. Kdor ne more do Dunaja, najde odgovor v Mušičevi grafični zbirki na Dobrovem, stalni zbirki v ljubljanski Narodni galeriji ali v galeriji Kambič v Metliki.
Dunaj ne ponuja le enega umetnika. Klimt v različnih razstaviščih, arhitekt Wagner, serija razstav v Albertini s provokativnim Keithom Haringom na čelu in kulturna tovarna, imenovana Museumsquartier, so pogoj za vrhunske selekcije. V muzeju Leopold so ob Mušiču združili moči avstrijska država, narodna banka in zasebna fundacija. Arhitektura Manfreda in Lauridisa Ortnerja v nekdanjih cesarskih hlevih je pogoj za neobremenjeno postavitev 167 Mušičevih del in dodanih vitrin z dokumentarnim gradivom. Izbranim delom je posvečeno tretje nadstropje v celoti, podobno kot ikonskemu Schieleju nekaj etaž niže ali zasebni zbirki Heidi Horten (WOW) nadstropje više.
Tiha poetičnost
Avtorja Mušičeve razstave, direktor Hans Peter Wipplinger in kustos Ivan Ristić, sta imela za pripravo razmeroma malo časa in se nista obremenjevala z željami prodajnih galerij in njihovim videnjem izbora iz zasebnih zbirk ali s preteklimi večjimi razstavami. Osnovni ton razstave je slikar, umetnik in osamljeni človek, feniks, prerojen po izkušnji taborišča Dachau. Humanost, tiho poetičnost likovne izpovedi umetnika in menjavo sedanjih političnih senc anšlusa z jezikom aktualne likovne žlahtnosti je Wipplinger poudaril v uvodnem govoru in v katalogu.
Izziv in užitek je postopen ogled podob. V nizu prostorov gledalec prestopa iz sobe v sobo v smeri nasprotnega kroženja urnega kazalca, če sledi kronologiji. Smer ni obveznost. Oblikovalec postavitve je nekatere serije slik zgostil, drugje je umetninam dovolil, da dihajo. Standardni niz v isto linijo postavljenih okvirov je predvsem pri Dachauskih risbah poudarjen s posebno osvetlitvijo.
Vsi cikli so uravnoteženo razporejeni v enajst osnovnih sklopov: To še nisem bil jaz, Priča in protagonist, Novi začetek, Konjički – Umbrija – Toskana, Krajina kot ornament, Za in proti abstrakciji, Rastlinske poteze in profili gričev, Nismo poslednji, Mrtva mesta?, Utrujeno telo ter Umetnik in njegova žena. Novost je, da sta kustosa bolj, kot je bilo običajno po letu 1995, poudarila dalmatinske krajine. Gledalec se pretaka med serijami. Stene dvoran so različno tonirane, vendar nikjer v agresivnih barvah. Sivkasti poudarki so izhodišče za prostore z najbolj izbranimi slikami ali risbami ter za osnovno oblikovalsko barvo kataloga. Anekdotično je, da je zadnji beneški katalog prav tako v sivih platnicah. Morda je v izboru senca poznih Mušičevih portretov, kakor so leta 2009 kot beneška zrcala odsevali v palači Franchetti. Dve sliki iz te serije sta del finalnega stopnjevanja na Dunaju.
Zgodnjim delom je posvečene celo preveč pozornosti, ker so poudarjeno obešena tik za standardno, na steno izpisano biografijo s fotografijami. Iz slik in grafik sevajo značilnosti časa v tedanji Jugoslaviji: konservativnega ambienta ter obzorij profesorjev zagrebške akademije in El Greca. Premalo izstopajo serije s Korčule in Mariborski kolodvori.
Ključ je Dachau
Temeljni kamen in ključ razumevanja Mušičeve povojne ustvarjalnosti je petnajst originalnih risb neposredne priče v taborišču Dachau. Racionalne risbe, skromen papir in risalo pričajo o želji človeka, da bi prestopil iz oštevilčene množice umirajočih nazaj med žive osebe in samostojno misleče ustvarjalce. Akademsko šolani slikar je z risbami, nastalimi maja 1945, dozorel kot človek. Spominov razčlovečenja umetnik nikoli več ni izmil s svojega telesa in iz misli; z likovno nadgradnjo risb pa je zaznamoval zadnjo četrtino dvajsetega stoletja.
Barve in svetlobo Jadrana razodevajo akvareli iz Benetk in raznoliki popotujoči konjički praktično iz istega obdobja domišljijske arkadije med Lipico in Korčulo. Nekaj podcenjujočega pridiha posameznih ocenjevalcev zaradi komercialne uspešnosti konjičkov bo v prihodnje preseženo zaradi znova videne vezenine z ladje Augustus in rekonstruirane poslikane sobe iz vile Dornacher v Zürichu (razstava v Benetkah, 2018). Leto 1951 je bilo za Mušiča bolj ključno, kot smo domnevali.
Širši izbor sta kustosa namenila aluzivnim abstraktnim dalmatinskim krajinam, pri katerih se je Mušič ustavil na meji, ko bi z osvetljenih platen izginili vsi barvni madeži. In se vrnil k figuri in krajini. Vsaka njegova figura je krajina in v vsaki krajini najmanj slutimo figuro. Vzporedno je slikar eksperimentiral z barvami. Njegove oranžne so včasih nosilec podobe v celoti, drugje le premišljen poudarek. Mušič ni bil zgolj vešč uporabnik okrov in umirjenih tonov. Nizanje raznolikih del na Dunaju omogoča delne popravke šablonskih zapisov kritikov ali poetičnih esejistov.
Iz časovne oddaljenosti je prehod iz umbrijskih in sienskih krajin, ob stranpoti geometriziranja, našel logičen prestop v crescendo gomil mrtvecev. Na razstavi so uveljavljene slike serij Nismo poslednji in več manj znanih del tega obdobja. Umetnine govore same zase. Razstavljene, vendar premalo poudarjene so serije Notranjosti katedral in Ateljeji z osamljenim slikarjem. Stopnjevanje ustvarjalnosti osemdesetih let bi lahko logično nadaljevali z dvojnimi portreti.
Serije z razkrajanjem materialnosti Pariza ali Benetk z Giudecco ter pogledi na carinarnico so vzporednica starostnim avtoportretom, na katerih se figura podobno razblini v igro svetlobe in senc. Likovni sladokusci posvečajo pozornost tem avtoportretom s sedečo ali stoječo figuro, z ukrivljenim starcem v fotelju ali zgolj s pogledom onstran. Mogoče so simbolne povezave s sublimnim, izginjajočim angelom ali Ikarom, s pogosto razlago o ostarelem filozofu in celo z rembrandtovsko senco. Preprosteje. Pred nami je odhajajoči človek na mostu med življenjem in smrtjo, očiščen vsakdanjosti, zapisan večnosti med dnevom in nočjo.
