In zgodil se je govor našega predsednika. Ni kaj, govoril je na pamet, brez listka, nekaj urejenih misli o uporu, pogumu… Potem je prišla analiza nesrečne slovenske zgodovine – nekaj o medbratskem nasilju, o državljanski vojni, o povojnih pobojih. Verjetno je imel tako naročeno. In na koncu o tem, da imamo enkratno priložnost za pomiritev…

Sedel sem (čisto po naključju, nikoli prej je nisem srečal, na žalost) zraven Božene, 96-letne tovarišice, ki jo je druga vojna zaznamovala kot upornico, ki je svoj pogum plačala z dvema letoma Ravensbrücka, zaradi navadnega izdajstva »prijateljice«. Dostojanstvena, mirna, poglobljena v razmišljanju… Ni doživela tistega, po kar je prišla – besed priznanja za pogum in žrtev… Niti sam nisem dočakal tistega, kar se mi je zdelo samoumevno pričakovati od predsednika – kritične ocene dela politične javnosti, ki že leta bojkotira uradne državne proslave in uprizarja svoje. Predsednik je imel možnost in dolžnost to povedati že dan po prisostvovanju državni proslavi v Kočevju, na kateri je spet manjkal tisti, ki vedri in oblači Slovenijo od osamosvojitve naprej in govori o domoljubju. Moral bi jasno in nedvoumno pokazati s prstom na tiste, ki se požvižgajo na njegove spravne akrobacije, pa čeprav jih dela prav zaradi njih!

Pa ni! Ne povedal ne pokazal! Samo še ena od zamujenih priložnosti pač…

Srečo Knafelc, Krvava Peč