Začnem naj s tem, da je država družbeno-ekonomski sistem, katerega razvojna uspešnost je najbolj odvisna prav od njegovega upravljanja. Izkušnje kažejo, da je upravljanje takih sistemov smiselno deliti v dve aktivnosti, v vodenje ter v nadzor vodenja, pri čemer je slednje vodstvu nadrejeno. Obe aktivnosti zahtevata: a) bogato znanje in izkušnje (kompetence), kar velja še predvsem za vodenje; b) težišče upravljanja naj bo na razvoju države, ki naj optimalno zadovoljuje interese večine njenega prebivalstva; c) dosledno etično ravnanje.
Oglejmo si, kako v našem primeru izpolnjujemo zgornje kriterije. Za izhodišče nam naj bodo kar volitve, ki jih bomo izvedli v juniju, izpostaviti pa je primerno predvsem naslednje:
1. Na volitvah bomo lahko izbirali med večjim številom strank, z glasom, ki ga bomo namenili eni od njih, bomo volili tudi njenega poslanca, ki nam ga je praviloma določil vodja stranke.
2. Vodja stranke, ki bo na volitvah dobila največ glasov – verjetno bo za to zadostovalo že, če jo bo od štirih volilcev v povprečju podprl eden – nam bo sestavil novo vlado in ji bo tudi predsedoval. V vlado bo povabil še nekaj sorodnih strank, saj naj bi tako oblikovano koalicijo podpirala vsaj dobra polovica vseh poslancev.
3. O tem, kako bosta novi parlament in vlada zadovoljevala prej navedene kriterije, ki pogojujejo učinkovito upravljanje, pa naslednje:
l Parlament vlade dejansko ne bo nadzoroval; koalicijski poslanci jo bodo namreč nekritično podpirali, opozicijski pa ji bodo delo oteževali, saj jim bo to krepilo obete za uspeh na naslednjih volitvah.
l Vlado bo vodil eden od vodij političnih strank, za katerega se že v naprej ve, da za to zahtevno delo nima potrebnih kompetenc.
l Vlada se bo predvsem ukvarjala z reševanjem tekočih problemov države, saj je za manj usposobljeno vodstvo razvojna problematika prezahtevna in se je zato nerado loteva. Kot že vsa leta nazaj se torej tudi v naprej s strateškim razvojem države ne bo nihče resno ukvarjal.
l Nova vlada se podobno kot vse dosedanje z etiko ne bo obremenjevala in bo z razumevanjem obravnavala posebne interese njenih podpornih omrežij, pa tudi problematike korupcije ne bo zaostrovala. Zato tudi ne bo nič resnega storila za kvalitetnejše upravljanje državnega premoženja in javnega sektorja nasploh.
Državo bomo torej tudi po junijskih volitvah slabo upravljali. Podobne težave kot mi imajo tudi na Hrvaškem, v Italiji in številnih drugih državah. Gre torej za splošen pojav, ki opozarja, da si finančni kapital vse bolj podreja politično oblast in je zato parlamentarna demokracija zašla v resno krizo. Izhod iz nje se nakazuje predvsem v dveh smereh. Ena je avtoritarno vodenje države, ki ga odlično promovira Kitajska in ima tudi v Evropi vse več podpornikov. Druga možnost, ki sicer za zdaj še ni na mizi, saj ji politika ni naklonjena, pa je sistemska preureditev upravljanja države s ciljem, da se optimalno udejanji kriterije iz drugega odstavka tega zapisa. Drugače povedano: znanje, učinkovit nadzor vodenja in poštenost naj dobijo priložnost, da se potrdijo kot ključni dejavniki uspešnega upravljanja države. Je kar nekaj možnosti, kako to usmeritev udejanjiti v praksi, izhajale pa naj bi predvsem iz naslednjega:
a) vladne posle naj opravljajo etično neoporečne osebe z ustreznimi kompetencami (torej ne politiki), nadzor vlade pa naj izvaja parlament, torej politika;
b) vlada naj bo politično nevtralna, tej zahtevi pa naj se prilagodi postopek njenega imenovanja.
Že zgolj ti dve spremembi bi bistveno izboljšali upravljanje naše države, a bi politika njuno uvedbo preprečila.
Andrej Cetinski, Ljubljana