Blaž Čadež, atletski trener: Glede športa smo največji gostilniški mojstri

Postopnost in še enkrat postopnost ter strpnost. To je edini ključ za uspeh. Teči naj začnejo počasi in z menjavo hoje, če so začetniki. Če so pozimi lenarili izkušenejši, naj en mesec tekajo zgolj na »počasnih obratih«, da se telo spomni preteklega dela, potem lahko začnejo resen trening, če ga potrebujejo. Za rekreativca je trikrat na teden redna in disciplinirana vadba več kot higienski minimum, da zadovolji potrebe telesa po naporu. Preostalo gibanje naj bo v obliki hoje ali drugih športov. Bistvo je, da tekači ne prehitevajo in ne zahtevajo od sebe hitrih rezultatov, ker jih lahko prehitijo poškodbe. V rekreaciji se nam ne mudi. Rekreativec je tisti, ki ga časovni napredek ne gane, ki se trudi, vendar s tem ni obremenjen. Tekmovanja so zanj družabni dogodek, sprostitev in zabava. Rezultati niso pomembni. Žal je prave rekreacije vedno manj. Nekoč je večkratni zmagovalec Triatlona jeklenih, žal že pokojni Lojze Oblak, dejal: »Rekreativec ne nosi štartne številke. Ko si jo nadeneš, si že tekmovalec.«

Če nekdo v življenju ni tekel in ga tudi v šoli niso učili in naučili teči ali se nikoli ni ukvarjal s športom, je zaželeno, da si poišče trenerja ali se priključi kateri od tekaških skupin. Odlična izbira so tekaške delavnice, kjer se lahko nauči ali vsaj pridobi pravilno idejo o tem, kako teči. Znano je, da smo ljudje glede športa največji gostilniški mojstri. Vsi vse znamo. Trenerji pogosto poslušamo: »Mene pa že ni treba učiti teči, jaz to že znam.« Nekateri menijo, da tekaška delavnica ter skupinski ali individualni tekaški trening niso nič drugega kot pobiranje denarja naivnim ljudem. Tudi to lahko drži. Nekateri našega znanja res ne potrebujejo. Sami so namreč dovolj motivirani, disciplinirani in na splošno veliki individualisti, ki radi dneve in noči preživijo za knjigami in računalniki, kjer se poučujejo o teku in tehniki teka. A večina ljudi ni takšnih, saj se želijo ob športnih dejavnostih sprostiti. Radi so vodeni in jih ne zanimajo vse mogoče znanstvene teorije in marketinški pripomočki. To prepustijo trenerju. Če je ta strokovno usposobljen, bo napredek pri tehniki teka in tekaški kondiciji bistveno večji in učinkovitejši, kot če bi se vadeči sam trudil. Vadba s trenerjem je bolj varna, vadeče prizadene manj poškodb. Skupinska vadba ali vadba pod strokovnim vodstvom je priporočljiva tudi zato, ker se v skupini ljudje povežejo in motivirajo drug drugega. Običajno nastane homogena družba, kjer se lahko ljudje samopotrjujejo.

Danes si večina začetnikov želi instantnega teka, kar pomeni, da pridejo z nič pretečenimi kilometri in minutami na trening ter jutri pričakujejo, da bodo maraton odtekli najmanj pod štirimi urami. Glavni problemi so pomanjkanje potrpežljivosti, volje in napačen razlog, zakaj bi tekli. Vse to vodi do poškodb ali do še večjega nezadovoljstva. Vsi ljudje lahko tečejo, ampak treba se je vprašati, koliko. Nekaterim je dano, da v življenju pretečejo na tisoče kilometrov in jih to izpolnjuje, so srečni in zadovoljni. Nekaterim je dovolj že dvakrat po pol ure na teden in so prav tako srečni in zadovoljni. Problem nastane, ker ljudje ne poslušajo sebe in svojega telesa ter se silijo v nekaj, česar ne zmorejo.

Človek potrebuje od 10.000 do 15.000 ponovitev pravilnih gibov, da usvoji neko pravilno tehniko. Težave so, če je med desetkilometrskim tekom zgolj 10 do 15 pravilnih tekaških korakov. Na to vpliva veliko dejavnikov (predznanje, telesna postava, sposobnost motoričnega učenja in številni drugi dejavniki). Pri učenju se je treba zavestno truditi, da narediš čim bolj pravilen tekaški korak, najučinkoviteje je z zrcalno sliko, da človek vidi samega sebe. Trener posname tehniko teka in jo pokaže vsakemu posamezniku. Na podlagi analize se odpravljajo napake. Vsak tekač ima svoj slog. Ni pravilnega in napačnega teka, je samo učinkovit in neučinkovit tek. Slednji ima za posledice poškodbe in slabo voljo.

Tehnika je pomembnejša. Telo skozi vadbo samo poišče ritem dihanja, je pa povezano eno z drugim. Telo je namreč zelo inteligentno in procesi v njem se vselej povežejo tako, da deluje kot celota.

Res je, a je vse odvisno od pričakovanj, ki jih ima športnik pred tekmovanjem. Če tečeš za rezultat in se obremenjuješ s tem, potem lahko pogoriš, če nisi razčistil v glavi. Če si dobro treniral, so skrbi odveč, če se ne precenjuješ. Če poznamo sebe, torej svoje misli, in vemo, kako vplivajo na naše telo, potem tek ni problem. Če tega ne vemo, se nam lahko zgodi, da bomo pri teku preveč trpeli. Težave pri maratonih nastopijo, ko ljudje ne trenirajo dovolj in se ne pripravljajo korektno za podvig. Veliko ljudi hoče doseči več od svojih zmožnosti, zato pregorijo.

Za rekreativca je pomembno, da se teka loti postopno. Na napor in prag bolečine se vadečega najbolje pripravi z intervalnim treningom, kjer gre za kratek čas iz cone udobja. Vadeči s tem vidi, da zmore bistveno več. Pri pripravi na maraton je bistvenega pomena daljši, počasen tek enkrat na teden, kjer telo pripravljamo na napor, ki se bo zgodil na maratonu. Večji poudarek je na preutrujenih mišicah in bolečih sklepih kot pa na fiziološki izčrpanosti, ki privede do kolapsa (ta je bolj posledica trme in vztrajanja pri prehitrem tempu).

Če začneš teči počasi in pri tem vztrajaš petnajst minut ter potem tek stopnjuješ v zastavljen cilj, je bilo to na začetku že ogrevanje. Če si zdrav, normalno gibljiv ali ne čutiš preutrujenih mišic, potem pri teku v naravi ne potrebuješ nekega posebnega ogrevanja, morda zgolj nekaj dinamičnih razteznih vaj. Če se delajo težki treningi, ki vsebujejo menjave hitrosti in intervale, je predhodno nujno dobro ogrevanje – predvsem z dinamičnimi vajami. Ker sta napor in obremenitev telesa bistveno večja, kot je telo vajeno. Številne raziskave zagovarjajo ogrevanje pred treningom, a imamo tudi enako število raziskav, ki temu nasprotujejo in imajo za to svoje razloge. Če pogledamo v naravo: lev se zjutraj zbudi, zazeha in se malo pretegne. Ko priteče mimo prva antilopa, ne razmišlja in ne dela sklopa gimnastičnih vaj, ampak se požene v dir za njo, ker je bila to morda zadnja antilopa tistega dne, tedna. Mogoče je primerjava prehuda, ampak mi smo ljudje, ki se vedno manj gibljemo in veliko sedimo, zato je moje priporočilo, da ogrevanje zagotovo potrebujemo, a ga je treba prilagoditi posamezniku in njegovim občutkom.

Na mojih treningih je tako. Med vadečimi je več žensk, starih od 18 do 65 let. Zakaj je tako? Predvsem ženske zaradi tega, ker sem moški, v meni vidijo neko avtoriteto, neko energijo, ki jo potrebujejo, da odhajajo zadovoljne domov. (Smeh.) Malo za šalo, malo zares – predvsem je žensk več zato, ker so po naravi bolj družabne, socialne in jim ego ne nagaja toliko kot moškim. Na trening pridejo po sprostitev, da se znebijo stresa, se naklepetajo in naredijo nekaj koristnega zase. Sam dosežek jih niti ne zanima toliko.