V besedni zvezi »miselni šport« je levi prilastek »miselni« označevalni pridevnik, ki v resnici posredno sporoča, da obstajata dve vrsti športov: tisti, pri katerih je treba »misliti«, in tisti, pri katerih je »misel« kot najvišja umska dejavnost v človekovi zavesti zapostavljena ali je sploh ni. S tem se tako imenovani miselni športi neutemeljeno, nedokazano in samooklicano postavljajo na večvrednostni intelektualni piedestal nad vsemi drugimi športnimi zvrstmi. V takšni klasifikaciji športa je zaslutiti nekaj prikritega športnega »rasizma«. Hkrati teorija o »miselnih« in »nemiselnih« športih, ki uveljavlja tako imenovano klasifikacijsko dihotomijo (dvočleno/bipolarno/dvopolno delitev celotnega pojmovnega polja šport na dva dela), ne drži vode. Kdor meni, da na primer pri športnih igrah ni treba nič misliti, o športu pač ne ve veliko. Alpinist, ki ne misli, se prej ali pozneje znajde v težavah. Enako velja za turnega smučarja, skakalca v vodo, akrobatskega deskarja, gorskega kolesarja in druge športnike. Celo osnovnošolec, ki se je uveljavil v igri med dvema ognjema, »misli«. Nobena skrivnost ni, da obstaja visoka medsebojna odvisnost (korelacija) med človekovimi kognitivnimi (umskimi, miselnimi, spoznavnimi) lastnostmi in opaznimi športnimi dosežki. Res je, da je pri nekaterih športnih zvrsteh miselni napor večji, pri drugih manjši, vendar brez »misli« nikoli ne gre. Misel usmerja priprave športnikov na tekmovanja; usmerja tudi taktiko in strategijo domala pri vsaki tekmovalni športni dejavnosti. In celo rekreativni športniki so si prav zaradi pozitivne »misli« šport izbrali za prostočasno razvedrilno dejavnost. Odrekanje »misli« rekreativnim športnikom je hud intelektualni (umski, razumski, »miselni«) spodrsljaj. Enako velja za laično izumljanje športnih izrazov (terminov) po osebni želji in osebni (ne)pameti.

Silvo Kristan, Podkoren