Človek kot pešec

Citiram: »Človeka, ki se prevaža naokoli v razkošnem avtomobilu, bolj kot premikanje v prostoru zanimata njegova samopodoba in družbeni status. Tudi ko zagledamo kolesarja (ali ko na ulici v zadnjem hipu odskočimo, preden bi nas z vso brezobzirnostjo »spregledal«), imamo pogosto občutek, da na biciklu v istem liku sedita najmanj dva, poleg voznika, ki vse bolj pospešeno pritiska na pedale, še njegov dvojnik, oborožen najmanj s kopjem, če ne kar s težkim mitraljezom, s katerim bo zdaj zdaj uredil stvari, ki so se mu v življenju postavile na pot in nikakor niso dobre. Na kolesu se človek počuti močnega in samozavestnega, da lahko uresniči vse svoje fantazme; bistvena izboljšava sveta mu je na dosegu stopal.«

Ker sem eden od tistih, ki se po Ljubljani premikamo s kolesom, si bom v imenu »ljubljanskih kolesarjev – nastopačev« dovolil piscu kolumne oporekati. Nekdanji vozniki avtomobilov smo se v želji, da sledimo viziji Ljubljane kot čistega, lepega, zelenega, prijaznega mesta, iz avtomobilov premaknili na kolesa. Premik ni bil težak, ker je mesto medtem postalo kolesarjem prijazno. Imeli smo občutek, da delamo nekaj koristnega – za mesto in za nas.

Ko se s kolesom vozimo po Ljubljani – jaz to delam zadnjih 12 let – nas večina kolesarjev zelo skrbno pazi, da ne oviramo drugih udeležencev v prometu. Lahko rečem, da kolesarji praviloma dajemo prednost vsem drugim udeležencem v prometu, motoriziranim iz razloga, pešcem pa zaradi korektnosti.

In pešci, nam oni to našo pozornost tudi vračajo? Za boljši uvid v pravo stanje piscu kolumne predlagam, da sede na kolo in se zapelje po ljubljanskih ulicah in trgih. Kar naenkrat se mu bo odprl povsem drugačen pogled na dejanske odnose med udeleženci v prometu. Zelo verjetno bo opazil, da so v veliki meri prav pešci tisti, ki ne spoštujejo skoraj nobenega predpisa in pravil lepega obnašanja. Ceste in ulice prečkajo kjerkoli, pri tem običajno ne pogledajo ne levo ne desno, hodijo po kolesarskih stezah, med hojo pišejo elektronska sporočila, ko se kolesarji ustavimo in jim pokažemo, da imajo prednost, tudi kadar niso na prehodih za pešce, se ne zahvalijo in ne pospešijo koraka…

Pisec kolumne se bo med kolesarjenjem po mestu kaj kmalu prepričal, da nas velika večina kolesarjev – 99,9 odstotka? – zelo, poudarjam, zelo! pazi na pešce. Opazil bo tudi, da pešci presenetljivo nimajo niti približno enakega odnosa do kolesarjev.

In še o brezobzirnežih, ki se žal pojavljajo tudi med kolesarji (v katerem delu naše populacije pa se ne?): spoštovanemu avtorju kolumne predlagam, da jim s skupnimi močmi, tako ali drugače, čim prej in karseda odločno stopimo na prste. S preostalimi 99,9 odstotka kolesarjev pa skupaj uživajmo v našem lepem mestu.