Odpovedal se je vsem novicam iz vseh virov, z izjemo vremenskih napovedi in tekem clevelandskih košarkarjev Cleveland Cavaliers, za katere navijata z materjo, a jih gleda ob ugasnjenem zvoku televizorja. Svoj dan od takrat začenja z zgodnjo jutranjo polurno vožnjo do najbližjega mesta Athens, kjer pred prihodom drugih gostov z nepogrešljivimi mobilnimi telefoni v rokah popije trikratno dozo kave s polnomastnim mlekom. Lastnik Donkey Coffeeja spoštuje njegovo odločitev, zato je politika v lokalu tedaj tabu, enako pa velja za Erikove sorodnike, kadar se srečajo. Brez težav seveda ne gre, med drugim se je razdrlo njegovo tesno prijateljstvo s sodelavko iz zadnjega podjetja pred upokojitvijo Parinaz Vahabzadeh. Njegovega doslednega zavračanja informacij o političnem dogajanju okoli njega, ki ga je medtem poimenoval »blokada«, ni jemala povsem resno, kot imigrantka, ki je šele nedavno dobila ameriško državljanstvo, pa vsaj o Trumpovi priseljenski politiki ni mogla molčati. »Uradno prekinjam stike s tabo,« je bilo sporočilo na njenem telefonu z dodatkom: »Vem da se ne strinjaš z mojo odločitvijo, a pričakujem, da jo boš spoštovala.« V nedeljski reportaži New York Times je najbolj nevednega Američana zdaj predstavil Sam Dolnick. Seveda ga ni smel neposredno spraševati o političnem dogajanju, ki ga Erik svojevoljno ignorira. S posrednimi namigi, na primer v zvezi z razvpitim rasističnim izpadom v Charlottesvillu, kjer živi Erikova sestra, pa je ugotovil, da je Trumpovo obdobje zanj dejansko bela lisa. Očitno bo zanj to tudi v nedeljskem časniku objavljena reportaža, ki pa je med drugimi bralci večinoma izzvala nestrinjanje z Erikovo blokado, se zavzela za aktivno nasprotovanje Trumpu, in ne za skrivanje glave v pesku.