Skrbno pripravljen medkorejski vrh se je začel s širokimi nasmeški in dolgimi rokovanji pred televizijskimi kamerami v živem prenosu ter s pisano koreografijo ob državniškem sprejemu z južnokorejskimi gardisti, oblečenimi v tradicionalne uniforme iz korejske skupne zgodovine pred japonsko zasedbo, ki so Moon Jae Ina in Kim Jong Una pospremili po rdeči preprogi. Prva Kimova pripomba po vljudnostnih pozdravnih besedah na sami mejni črti je bila: »Zakaj je trajalo tako dolgo, da smo se znašli na tem mestu.« Tako je spomnil na dobro desetletje od zadnjega tovrstnega meddržavnega srečanja, po katerem so med državama in še posebej z mednarodno skupnostjo nazadovali vse do lanskih resnih groženj med Pjongjangom in Washingtonom o vojaškem uničenju.
Moon Jae In in Kim Jong Un sta nato v Hiši miru sedla za ovalno mizo, široko natanko 2018 milimetrov, simbolično povezanih z letnico srečanja. Pred poldrugo uro trajajočimi pogovori za zaprtimi vrati je severnokorejski voditelj v pozdravnem nagovoru dejal, da »smo danes na startni črti, kjer se začenja pisati nova zgodovina miru, napredka in medkorejskih odnosov«. Dodal je, da se velja izogniti poskusom doseganja rezultatov, ki niso bili uresničljivi že v preteklosti, in se raje posvetiti možnim ciljem z odkritim pogovorom o vprašanjih sedanjosti. Moon je po drugi strani spomnil, da je njuno srečanje pod drobnogledom vsega sveta, Kimov prestop najmočneje zastražene meje na svetu pa označil za »hrabro odločitev«. Predsednikov tiskovni predstavnik Yoon Young Chan je po pogovorih dejal, da sta se voditelja resno in odkritosrčno pogovorila o poteh denuklearizacije Korejskega polotoka, vzpostavitvi trajnega miru in razvoju meddržavnih odnosov.
Prvi obisk severnokorejskega voditelja v Južni Koreji po le dveh sestankih na vrhu v Pjongjangu v zadnjih 65 letih je nedvomno zgodovinski dogodek, čeprav bo treba na dejanske rezultate še počakati, najprej na napovedano, a še nedogovorjeno srečanje Kim Jong Una z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Današnja skupna izjava iz Panmunjoma, v kateri sta Kim Jong Un in Moon Jae In zapisala, da na Korejskem polotoku ne bo več vojne ter da bosta še letos našla rešitev za uradno končanje tiste, ki je ostala zamrznjena v času in prostoru s prekinitvijo spopadov in vzpostavitvijo demilitariziranega območja med državama, je obetaven korak k trajnemu miru. Konkretnejša pa bosta zagotovo napovedana vzpostavitev rednih vojaških pogovorov za zmanjšanje napetosti na ravni obrambnih ministrstev in generalštabov ter za 15. avgust dogovorjeno ponovno srečanje ločenih družin. Gre za zelo simboličen datum, saj se na ta dan Korejci spominjajo osvoboditve izpod 35-letne japonske okupacije, pa tudi za eno bolj občutljivih vprašanj med državama, saj ima še vedno okoli 60.000 zdaj že krepko ostarelih Južnokorejcev sorodnike, s katerimi so se prisilno razšli, v tako rekoč hermetično zaprti Severni Koreji. Do njihovih srečanj v zelo omejenem številu je prišlo že po prvem meddržavnem vrhu leta 2000, do smrti Kim Jong Ila, očeta sedanjega severnokorejskega voditelja Kim Jong Una, se jih je nato zvrstilo okoli dvajset, zatem pa samo še dvoje, zadnje pred skoraj tremi leti s po 100 izžrebanimi udeleženci z vsake strani. Ob tem velja spomniti, da je tudi Moon na svoj način povezan s Severno Korejo. Njegovi starši so v okviru množične evakuacije južnokorejskih in zavezniških vojakov ter okoli sto tisoč civilistov iz obkoljenega severnokorejskega pristanišča Hungnam decembra 1950 pribežali na jug, kjer se je sedanji predsednik januarja 1953 rodil.
Politični spektakel
Kimovo povabilo Moonu, da mimo protokola stopi na severnokorejsko stran, je bilo tako prvi korak južnokorejskega predsednika v državo njegovih staršev, ustanovljeno na temelju delitve ozemlja in naroda med zavezniki druge svetovne vojne po ideološki prelomnici. Drugi, veliko pomembnejši, se obeta to jesen, saj je sprejel povabilo, da obišče Pjongjang, in do takrat bolj optimistični analitiki današnjega globalno odmevnega srečanja, ki je bilo vendarle bolj politični spektakel, ki sta ga potrebovala oba voditelja, pričakujejo, da se bodo zgodili stvarnejši premiki. Zadnje korejsko srečanje leta 2007 je prineslo deklaracijo o iskanju poti do trajnega miru, a je bil Korejski polotok še lani na robu vojaškega spopada. Zaslugo za odjugo gre pripisati prav Moonu, ki je za razliko od svojih predhodnikov v predsedniški palači Lee Myung Baka in nedavno zaradi korupcije obsojene Park Geun Hye prenovil idejo pred desetletjem pokopane sončne politike nobelovca Kim Dae Junga. Slednje ni po volji tamkajšnjih konservativcev, ki so Moonu že očitali, da je s skupno izjavo Pjongjang razrešil pritiska, da se jasno in nedvoumno odreče jedrskemu orožju, ter da je »spisana s Kimovimi besedami«. Moonova demokratska stranka je izjavo nasprotno označila za »zgodovinsko zmago«, ki lahko zagotovi uspešne pogovore Kima in Trumpa o jedrskem vprašanju.
Vidno zadovoljstvo obeh voditeljev po zaprtih pogovorih z le peščico udeležencev, pri čemer navzočnost Kimove sestre, sicer njegove odposlanke na nedavnih zimskih olimpijskih igrah, ki so tlakovale pot današnjemu vrhu, ni bila več presenečenje, je z optimizmom navdalo tudi veliko političnih voditeljev po svetu. Kim se je na kosilo s svojo delegacijo vrnil na severnokorejsko stran, med popoldanskim srečanjem pa z Moonom posadil drevo v zemljo iz obeh držav. Srečanje sta končala s skupno večerjo s soprogama, pri čemer Kimovi Ri Sol Ju Južna Koreja ni neznanka, saj je bila leta 2005 med navijačicami nacionalne reprezentance na azijskih športnih igrah v Incheonu.
