Sedeminpetdesetletni Litovec Mindaugas Klemunskis je bil pravnomočno obsojen na pet let in štiri mesece zaporne kazni, ker sta najemodajalca apartmaja v Vrhovnikovi ulici v Ljubljani v njegovi prtljagi našla tri kilograme kokaina. Na sojenju je zatrjeval, da so mu drogo neznanci podtaknili, vendar pa mu niti prvostopenjsko niti višje sodišče nista verjela.
Na koncu se je s pomočjo odvetnika Borisa Grobelnika obrnil še na vrhovne sodnike, vendar pa so ti sklenili, da sta najemodajalca upravičeno pogledala v njegovo potovalno torbo.
Izginil brez pojasnila
Klemunskis je 12. januarja 2016 najel sobo do 11. ure 15. januarja. Ko na zadnji dan gostovanja sobe do pol dveh popoldne ni izpraznil (je pa čez noč izpraznil kup steklenic alkoholnih pijač), v sobo pa so želeli že novi gosti, sta ga bila najemodajalca primorana vreči iz apartmaja. Zbudila sta ga, Klemunskis pa si je najprej izprosil še 20 minut. Nato je brez pojasnila izginil, čeprav je v sobi pustil vse svoje stvari.
Najemodajalca sta zato njegove osebne stvari pospravila v obdolženčevo torbo, ki je odprta ležala v sobi. Klemunskis je že pred tem Janezu in Tilnu U. dovolil, da mu pomagata pri pakiranju, med tuširanjem pa ju je celo prosil, da v njegovi torbi poiščeta brivnik in mu ga izročita. Kmalu zatem je pomanjkljivo oblečen (v apartmaju je pustil tudi plašč) odtaval v zimski dan. Janez in Tilen sta ga zaman iskala, nazadnje pa sta pogledala v njegovo torbo, v kateri sta našla tri kilograme kokaina, in obvestila policiste.
Pravica in dolžnost najemodajalca
Obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarjala, da najemodajalca ne bi smela pogledati v Klemunskisovo torbo in da je kokain posledično nezakonito pridobljen dokaz. Tovrstna zasebnost je namreč ustavno zavarovana dobrina.
Toda vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se je obsojenec z ignoriranjem pravočasnega odhoda in zapustitvijo prtljage prostovoljno odpovedal svoji zasebnosti v najeti sobi. »Najdeni predmeti zato niso bili pridobljeni s posegom v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja,« je zapisal petčlanski senat vrhovnih sodnikov, ki mu je predsedoval Branko Masleša, poročevalka pa je bila Barbara Zobec.
Ob tem so sodniki opozorili tudi na obvezo najemodajalcev, ki so dolžni zapuščene stvari strank hraniti kot svoje oziroma kot dober gospodar. To pa pomeni, da morajo biti natančno seznanjeni s stvarmi, ki jih jemljejo v hrambo. Zato so imeli Litovčevi najemodajalci pravico in dolžnost pregledati Klemunskisovo prtljago, saj so bili zanjo odgovorni, v njej pa bi bili lahko tudi za hrambo neprimerni, pokvarljivi ali celo nevarni predmeti. »Obsojenec se torej ni mogel zanašati na svojo pravico do zasebnosti prtljage, ki jo je brez pojasnila pustil pri najemodajalcih, saj je moral, kot vsak drug razumen človek, pričakovati, da se bodo najemodajalci seznanili s stvarmi, ki jih sprejemajo v hrambo,« so odločili vrhovni sodniki in zapečatili usodo Litovca, ki se sicer lahko pritoži še na ustavno sodišče.
