Pri plačilu glob ne gre za plačila zaradi povzročitve neke otipljive škode – dovolj precizno določljive v denarju, temveč za plačilo zaradi nekega delovanja, ki ga je človek določil za neprimerno, neetično. Na svetu ni strokovnjaka, ki bi znal razložiti, zakaj so globe ravno tolikšne, kot so, ne pa 1, 2, 5, 10, 100… evrov višje ali nižje, zato je primerno razmisliti, zakaj so pravila sankcioniranja takšna, kot so. Obstoječa zakonodaja izraža enakopravnost posameznika pred zakonom zgolj navidezno, ker daje zakonodajalec absolutno prednost načelu enakosti v kvantiteti kazni (enake globe za vse) pred načelom kvalitete (kaznovani dejansko občuti kazen).
Kako torej na novo definirati pravičnost pri določanju višin glob, če velja, da sta pravičnost kaznovalnega sistema in enakost pred zakonom dve osrednji zahtevi pri ustvarjanju kaznovalne zakonodaje. Kazni niso zato, da bi utrjevali nekakšno enakost, ampak da bi kaznovali nekoga, ki krši etična načela, izvedena v pravilih. Zaželeno doseganje učinkov kaznovanja je:
1) preventiva, strah pred kaznovanjem – že sama misel, da bi lahko prišel v pozicijo za kaznovanje, mora na človeka delovati odvračalno, če pa te lastnosti ni, potem gre za »povabilo« na ponovitve;
2) kurativa, dovolj visoka globa, da povzroči mentalno bolečino ter hkrati najbolj učinkovito in obilno polnjenje proračunov.
Kadar se to ne dosega, lahko govorimo o družbeno škodljivih pravilih. Zagrožena kazen – velikost globe – mora za isti tip prekrška na slehernega kaznovanega, ne glede na njegovo premoženjsko stanje in dohodke, imeti enak ali vsaj zelo podobno boleč učinek. Drugače povemo, da so tisti s pravo barvo kože, oprostite, tisti, ki imajo dovolj pod palcem, več vredni od drugih, drugačnih. Pravila, ki te premoženjske in dohodkovne različnosti ne upoštevajo, so negativno diskriminatorna, antietična. Na splošno je videti, da so v demokratičnem okolju družbena pravila narejena tako, da mali človek sam pove (drugačni ga pohvalijo, da res brihtno razmišlja), na kakšen način se dovoli okrasti oziroma prikrajšati za to, kar mu pripada po etičnih načelih.
Za obstoječo zakonodajo je mogoče trditi, da ne odraža etičnih načel; da je zelo slabo utemeljena oziroma sploh ni utemeljena na etičnih načelih; da je videti absolutno neresno in neodgovorno. Prepoznano družbeno škodljivo delovanje (tudi neetično delovanje) zakonodaja prepoveduje in kaznuje. Etično delovanje ima lahko samo značaj družbene pravilnosti, korektnosti, koristnosti, neetično delovanje pa nasprotno značaj nepravilnosti in škodljivosti. V primeru glob, ki se zaračunavajo v skladu z obstoječo zakonodajo, bi se dala neposredna škoda izračunati. Ker je pobranih manj sredstev, kot bi bilo etično primerno, lahko država ponudi manj storitev svojim državljanom ali pa so te storitve dražje, kot bi lahko bile. Kdaj lahko in ali sploh lahko pričakujemo, da bo zakonodajalec uvedel spremembe v obstoječo zakonodajo?
Možne rešitve:
1) Če damo na stran sprenevedanje, lažnivost in hinavščino, bi v ustavo lahko eksplicitno zapisali, da premožnejši niso dolžni plačevati omembe vrednih glob (recimo 5000 evrov). In tako bi ustavo uskladili z veljavno zakonodajo… in duhom zakonodaje. Ker gre očitno za skupino večvrednih, jih je treba obvarovati pred takšnim trpljenjem, kakršno doživi sleherni mali človek s plitkim žepom, ko plačuje božjastno visoke globe.
Lahko rečemo, da gre pri zakonodaji, kjer se sistemsko oškoduje šibkejše, za tako imenovani Matejev učinek, po Mateju 25.29: »Vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu, ki pa nima, se bo vzelo tudi tisto malo, kar ima (pa ni njegovo, ampak izposojeno).«;
2) Vprašajmo se, kaj je pravično/etično ter kaj je namen zakonodaje, ki obravnava plačevanje glob. Če je pravično, da za enak prekršek vsi enako plačamo, potem vsi plačajmo 1–2 centa za lažje prekrške, 10–20 centov za srednje težke prekrške ter 1–2 evra za najtežje prekrške. Pri enakih vsotah bi v tem primeru trpeli vsi zelo podobno; enakost je zagotovljena.
3) Resna in odgovorna rešitev je seveda drugačna: za enak prekršek so kazni različne, odvisne od dohodkov in premoženja prekrškarja; višji dohodki in premoženje – višje kazni.
Mali človek lahko povsem upravičeno in utemeljeno zahteva in pričakuje etična družbena pravila in s tem spremembo obstoječih. Takšna družba bi se v tem primeru lahko pohvalila z enakostjo in enakopravnostjo njenih državljanov. Podoben pristop kaznovanja kot tč. 3) imajo neki skandinavski potomci častilcev Odina, cepljenih s protestantizmom, za cestnoprometne prekrške. Zanimivo je, da čeprav obstaja ta etična rešitev, se ne more širše uveljaviti. Za primerjavo, kazenska zakonodaja pozna institut »olajševalnih okoliščin«, kar seveda pomeni, da se dve različni osebi za enako dejanje različno obravnava, obsodi. Subtilno, pohvalno. Pri prekrških, globah pa vse počez enako, ne glede na različnost »olajševalnih« okoliščin – globine žepa.
Država bi morala poleg glob omogočiti tudi plačilo z družbenokoristnim delom, javnim delom. Državi bi moralo biti čisto vseeno, ali je plačilo izvedeno v gotovini ali v opravljenih urah družbenokoristnega dela; gotovina se da dojemati ne samo kot plačilno sredstvo, ampak tudi kot menjalno sredstvo, s tem pa ekvivalent opravljenemu delu. Lahko tudi rečemo, da ima prosti čas svojo ceno. Ljudje prosti čas in svobodo gibanja – kot vrednoti – zelo podobno dojemamo, lastništvo na nivojih nekaj deset, sto tisoč… evrov pa zelo različno. Nekdo, ki mu primanjkuje sredstev za preživetje, deset evrov dojema hudo drugače kot nekdo, ki razmišlja in živi na nivoju tisočev ali milijonov evrov. Zato je izrekanje glob kot edini način poravnave obveznosti za storjeni prekršek absolutno diskriminatorno.
Aleksander Gruden Cerklje na Gorenjskem
