»Vsaki dve leti si želimo na naš repertoar postaviti izviren slovenski muzikal in zares sem vesela, da se tokrat kot avtor predstavlja naš izjemni skladatelj Drago Ivanuša,« je pred nocojšnjo premiero zadnje predstave te sezone na velikem odru povedala Barbara Hieng Samobor, direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), ki je uprizoritev Orlando tudi zrežirala. Izhodišče za muzikal je bil seveda sloviti istoimenski roman Virginie Woolf, po motivih katerega je Ivanuša napisal tako glasbo kot libreto, ki ga režiserka označuje kot izjemno natančnega in navdahnjenega, »polnega referenc in vsebinske širine, za katero lahko le upam, da nam jo je uspelo narediti vidno gledalcem«.
Med humorjem in melanholijo
Roman Orlando (1928) je bil skozi čas deležen številnih teoretskih študij, toda po mnenju Barbare Hieng Samobor ga vsi raziskovalci puščajo v stanju nekakšne skrivnostnosti in nedorečenosti. »Še najbolj točna se mi je zdela definicija, da gre za najdaljše in najbolj očarljivo ljubezensko pismo v zgodovini literature, ki privzema formo nekakšne biografije.« Življenje glavnega junaka romana je razpotegnjeno na dobrih 400 let, v katerih se protagonist sicer ne postara prav dosti, vendar medtem iz najstnika odraste v žensko, doživi številne druge spremembe in sreča razne zgodovinske osebnosti.
»Tudi naš Orlando potuje skozi čas, od renesanse do 20. stoletja, skozi stanja zavesti in podzavesti, skozi arhetipske kontekste raznih obdobij ter vzorce duhovnega in čustvenega dednega materiala,« pravi režiserka, ki kot gonilno silo romana prepoznava neke vrste »hrepenenje, ki pa ni patetično«, temveč plava na humorju, melanholiji in erotiki, enako pa velja za libreto. »Predstava se na več načinov sprašuje, ali je iskanje sebe iskanje para ali pa morda ustvarjanje in s tem samouresničenje.«
Glasbeno sledenje toku zavesti
Kot pojasnjuje Drago Ivanuša, ki je libreto pripravljal več kot dve leti in že med procesom pisanja tesno sodeloval z igralcem Maticem Lukšičem, ki igra Orlanda, govori predstava o iskanju vseh identitet, ne nujno le spolne. »Danes živimo v družbi, prežeti z materializmom in neskončnimi možnostmi izbire, kar sploh pri mlajših generacijah ustvarja nenehno krizo identitete. A nestabilni posamezniki so pravzaprav tisto, kar trenutni ekonomski sistem potrebuje, in roman na neki način preroško govori ravno o tem,« razmišlja Ivanuša.
Glasba, ki jo je zložil, po besedah Barbare Hieng Samobor »streže žanru muzikala, vendar pa s preraščanjem klasične arije hkrati vzpostavlja novo formo, ki se preliva v nekakšen glasbenodramski monolog«, ki se med drugim navdihuje tudi pri literarnem postopku sledenja toku zavesti. »S tem ko smo izpostavili notranje potovanje junaka, smo znotraj žanra muzikala dobili nekako še najboljši približek modernistične pisave,« opaža dramaturginja Eva Mahkovic. Scenografijo, zasnovano v obliki nekakšnega hodnika, ki bolj kot realne prostore izpostavlja prostore Orlandove podzavesti, je oblikoval Darjan Mihajlović Cerar, kostumografijo podpisuje Uroš Belantič, koreografijo pa Anja Möderndorfer.
