Sedanje razmere v zdravstvenem sistemu so take, da zdravniki prek svoje zasebne iniciative maksimizirajo svoje osebne prihodke z delom pri več izvajalcih. Več kot jasno je, da je s tem popolnoma izničen najpomembnejši mehanizem uspešnega poslovanja pri javnih izvajalcih, ki zahteva popolno zvestobo vsakega člana kolektiva organizacije, katere član je, kar velja še v večji meri za zdravnike. Ta problem je še potenciran, ker prav nihče izmed zaposlenih pri javnih izvajalcih ne čuti ne materialnih in še manj moralnih posledic, če njihova organizacija posluje z izgubo. Zdravstveni sistem, ki dopušča tako sistemsko napako, ne more preživeti. Nujno ga je treba spremeniti, vendar ne s starimi idejami, ki so v bistvu vzrok za tako stanje in ne posledica.
Eno od takih možnosti predstavljam na konceptualni ravni v nadaljevanju tega pisanja. Izhodiščna točka je dosledna uveljavitev trga med vsemi izvajalci zdravstvenih storitev, v državni ali zasebni lasti. Nujno potrebno je, da tudi zasebni kapital organizira zdravstvene izvajalce povsod tam, kjer oceni, da se mu bo to izplačalo, in seveda na svoj riziko.
Sistemska vloga države je, da organizira trg zdravstvenih storitev, da bo ta zagotavljal vsem izvajalcem enakovredne pogoje in da učinkovito in dosledno nadzira prav vse izvajalce s poslovno-davčnega vidika in s strani medicinske stroke ter da organizira tak informacijski sistem, da bodo vsi državljani imeli pregled nad kakovostjo storitev vseh izvajalcev.
Vsi izvajalci, tudi koncesionarji, pridobivajo dela prek zdravstvene blagajne, ki je v bistvu visoka strokovna državna uprava in tudi na prostem trgu, na podlagi letnih ali večletnih pogodb. Te pogodbe morajo dosledno upoštevati pogodbeno zakonodajo z vsemi posledicami za kršitve. S tem bi tudi rešili problem koncesij glede roka trajanja, ki zdaj bolj spominjajo na fevdalizem kot na tržni sistem. Bistvo je, da so prav vsi izvajalci zdravstvenega varstva enakopravni na skupnem, državno reguliranem trgu zdravstvenih storitev.
Druga bistvena točka pa se nanaša na poslovno odgovornost vseh upravljalcev izvajalcev, da nosijo posledice za poslovanje »svojih« organizacij. Kar pomeni, da morebitno izgubo poslovanja na transparenten način pokrivajo iz svojih sredstev. To velja tudi za občine in državo. Tu je solidarni princip popolnoma neustrezen in nedopusten.
Takoj je treba prekiniti tudi z idejami, da potrebujemo več zdravstvenih zavarovalnic, ker bi s tem samo dodatno zmanjšali sredstva za zdravstvo. Trg zdravstvenih storitev pa ne bi bil nič večji. Samo za ilustracijo: v ZDA zavarovalnice za svoje stroške in dobičke porabijo 40 odstotkov zdravstvenih sredstev. Problem, ki dejansko obstaja, so zdravniki »dvoživke«, in se reši tako, da matična organizacija v državni ali zasebni lasti organizira celotno delo zdravnikov v okviru matičnega izvajalca v enovitem delovnem in poslovnem procesu. Zdravnik je tako za celotno delo plačan v svoji matični organizaciji. Na tak način se tudi ustvarijo vsi pogoji za plačevanje »po delu«, ki mora postati, ker to organizacijska teorija zahteva, instrument menedžmenta in ne sindikata Fides. S tem ukrepom bi omogočili, da se vsi zdravstveni delavci integrirajo tudi s socialnega vidika v poslovni sistem, privlačen tudi za mlade zdravnike.
Da ponazorim: bistvo vseh problemov obstoječega zdravstvenega sistema je, da prav nihče ni odgovoren, da bi bil sistem uspešnejši in uresničeval skupne cilje ter politiko sistema, med katere nedvomno spadajo tudi čakalne vrste. O tem med drugim tudi jasno pričajo izjave in delovanje vseh dosedanjih ministrov za zdravje (razen dr. Kebra), ki na veliko delijo nasvete, nihče pa se ne čuti odgovornega za to, da se je javni zdravstveni sistem sesul.
Kakšno zdravstvo bomo imeli, je stvar državne politike, ne pa Fidesa in zdravniške zbornice, ki zdaj terjata le privatizacijo in več sredstev za zdravstvo. Vprašamo pa se, kdo bi moral več prispevati: ali upokojenci s povprečno pokojnino, ki ne zadošča za socialni minimum, ali 80.000 brezposelnih delavcev, ali morda velika večina delavcev, ki dobivajo plače, ki že zdaj ne zadoščajo za dostojno življenje. Odgovorov na vse to ne morajo dati zdravniki, pa čeprav bi bili najboljši na svetu, temveč demokratična in odgovorna državna politika, ki zastopa prav vse svoje državljane.
In tudi tu nam ne kaže dobro.
Mag. Janez Tršan, Ljubljana