Ahmed Pašić: Ko se Američani in Rusi delajo Angleže
Prejšnji teden sem z zaskrbljenostjo in zgroženostjo spremljal ponovno dvigovanje temperature v Siriji. Razmrcvarjena dežela, ki že nekaj let doživlja pravo katarzo, ki ji ni videti konca, je na svoje rane dobila še nekaj soli. Namesto da se vse sile usmeri v diplomatska pogajanja, saj se vojne vedno končajo za mizo, se tisti, ki imajo to moč, raje odločijo za nasprotno smer. Pri tem najbolj trpijo navadni ljudje, ki so se v milijonih umaknili na varno z velikim vprašajem nad glavo, ali se bodo sploh kdaj vrnili, medtem ko je infrastruktura v nekaterih mestih tako uničena, da si najverjetneje ne bodo opomogli še nekaj desetletij. Leta 2004 sem imel priložnost videti največje sirsko mesto, Alep. Z avtobusi smo potovali iz Carigrada proti jugu in pot nas je zanesla tudi skozi severno Sirijo. Priznam, da me je Alep ob našem obisku prijetno presenetil. Bil je izjemno lepo urejen in čist, imel je široke avenije, polne življenja in utripa. Danes je mesto uničeno, preobrazilo se je v grdi spomenik človeške neumnosti in degradacije.
Ko smo novembra 2016 spremljali ameriške predsedniške volitve, se je večina objektivnih in nevtralnih ljudi takrat strinjala, da imajo ameriški volilci v bistvu na ...