Ne vem, ali sem imela z izborom naslovov preprosto srečo, toda po ogledu treh predstav v sklopu podaljšanega vikenda, ki sem ga preživela v Berlinu, lahko zapišem samo, da je bila ena boljša od druge.
Tudi sicer je vzdušje na mednarodnem gledališkem festivalu FIND brez pretiravanja odlično, gledališče vseskozi polno, aplavzi spontani in dolgotrajni, učinek predstav na občinstvo v dvorani pa včasih prav katarzičen. Skratka, oder berlinske Schaubühne je postal vznemirljiva arena spominjanja.
Reaktualizirani Sofokles
Kanadsko-libanonski dramatik, režiser in performer Wajdi Mouawad je v svoji solo predstavi Inflammation du verbe vivre (Vnetje glagola živeti) prepletel Sofoklovega Filokteta z občutki ob smrti prijatelja in sodelavca Roberta Davreuja, ki naj bi ga zanj na novo prevedel. S snemalno ekipo se je odpravil na pot v Grčijo ter njeno antično mitološko izročilo pregnetel z aktualno pogreznjenostjo v gospodarsko in družbeno krizo. Predstava poteka na tenki in rizični meji med realnimi izhodišči in njihovo fiktivno obdelavo; protagonist je avtorjev alter ego Wahid, ki najprej obišče Filoktetovo votlino na otoku Lemnos, nato pa napiše poslovilno pismo in se požene v valove razpenjenega morja. Toda potovanje se s tem šele začne. Ob pristanku na letališču Had ga pričaka taksist, s katerim se poda na pot po postajah med življenjem in smrtjo, mitom in resničnostjo, pozabo in spominjanjem.
Prevladujoči scenografski element na izčiščenem prizorišču je pregrada iz napetih elastik, ki v predstavi obenem služi kot projekcijska površina in prepustni zid. Kadar ga Mouawad na odru prestopi, iz našega vidnega polja ne izgine povsem, temveč le odstopi prednost svoji projicirani podobi; spet drugič lahko vztraja na prizorišču skupaj z njo in vzpostavlja luciden gledališko-filmski dialog. Predstava je drzen in navdihujoč avtobiografski obračun umetnika z lastno osebno in ustvarjalno krizo, iz katere nazadnje vendarle izpluje poln novih spoznanj.
Emigracija in spomin
Estetsko povsem drugačna, a zato nič manj sugestivna je bila predstava Saigon francosko-vietnamske avtorice in režiserke Caroline Guiela Nguyen, ob koncu katere je bilo v dvorani kar nekaj objokanih obrazov. Postavljena na masivno in do zadnjih verističnih detajlov razdelano prizorišče restavracije, ki bi lahko bila tako v Saigonu kot v Parizu, tako v 60. kot v 90. letih dvajsetega stoletja, se je posvetila življenjskim zgodbam vietnamskih izseljencev.
Ti so podobno kot avtoričini predniki odšli iz matične domovine po koncu prve indokinske vojne in jo smeli znova obiskati šele štirideset let pozneje. S pripovedjo o zapovedani pozabi starega okolja in mukah ob integraciji v novega je triurna predstava lepo sovpadla s festivalskim konceptom ter prikazala poetični in tenkočutni preplet individualnih usod, ki je zmogel gledalce ganiti kljub epskemu zamahu.
Stari Lenin
Občinstvo je navdušil tudi projekt Lenin v režiji Mila Raua. Zgoščena in intenzivna dveurna predstava je umeščena na vrtljivi oder s scenografijo, ki istočasno funkcionira kot realistično zasnovano gledališko prizorišče in funkcionalno opremljen snemalni studio. Poleg igralcev v predstavi sodeluje vrsta snemalcev, ki dogajanje beležijo v živo, tako da ga lahko spremljamo tudi na projekcijskem platnu. Milo Rau tematizira propadanje telesno in duševno oslabljenega Lenina, ki se šest let po znameniti oktobrski revoluciji obkrožen z najožjimi sodelavci sooča tako s svojo skorajšnjo smrtjo kot s slutnjo Stalinovega vzpona.
Posebnost predstave, ki vseskozi pronicljivo in zavezujoče niza asociativne vzporednice z aktualno sodobnostjo in hkrati nevpadljivo komentira tudi svojo lastno zasnovo, je med drugim gotovo ta, da naslovno vlogo v njej odigra ženska. Seveda ne katera koli, temveč Rauova muza Ursina Lardi, karizmatična in tudi izrazito ženstvena igralka, ki se v moško podobo Lenina z značilno plešo in bradico navzven maskira šele v teku predstave. Njena hipnotična prezenca in izrazna briljanca tako na odru kot na platnu preprosto jemljeta dih.
