Zato sem spisal in v reviji Pravna praksa objavil še pojasnilo, kako gre razumeti vlogo in držo učitelja prava in ustavniškega teoretika v tej zadevi in v podobnih primerih. S poudarkom: nikakor ne kot osebno prepričanje ali zatrjevanje kategoričnosti glede takega ustavnopravnega vprašanja. Zgodilo pa se je nekaj objav o tej temi in o tej ustavnosodni zadevi. Prejel sem nekaj e-sporočil, pisanih žaljivo, zmerjaško, obtoževalno, psovaško in – grozeče. Pred dnevi je v roke mojih staršev prispelo grozilno pismo, da »se me bo obredno zaklalo«, če ne bom prenehal z zagovarjanjem pravic muslimanov.
Ob pisanju pobude za ustavnosodno presojo sem se zavedal tveganja, da tudi v tej zadevi pomembna večina ljudi spet ne bo razumela razlike, ki je bistvena: vsebinski argumenti, utemeljitve v pobudi za ustavno presojo, pod katere sem podpisan kot soavtor v vlogi ustavnika in strokovnega asistenta, ne pomenijo tudi avtorjevih osebnih, še manj kategoričnih prepričanj glede tega vprašanja. Še manj pa so to kakšni oblastni dekreti ali odločevalski stavki o tem, kako mora biti in kako bo – saj ima končno besedo ustavno sodišče (US). Vsebina sleherne pobude, ki jo podpišem ali pri njej sodelujem, ima funkcijo razpravne pravoslovne pomoči US, da se ob dobri argumentaciji lažje kakovostno odloči in sprejme čim bolj prepričljivo končno odločitev. To je del moje poklicne etike in nujni element razpravljajoče ustavne države.
Pobudo sem torej spisal in sopodpisal, ker: (1) se mi zdi to zelo pomembno ustavnopravno in družbeno-politično vprašanje; (2) želim, da se US do tega vprašanja neposredno opredeli in sprejme zavezujočo odločitev; (3) je v njej jasno izpostavljena sistemska in moralno-kulturna poanta: US naj se opredeli do tega vprašanja v kontekstu siceršnje zakonodaje, pravne politike in prakse države, ko gre za pravno in sistemsko zaščito živali in verske svobode ravnanja. Gre za vprašanje razumevanja kolektivnih verskih pravic versko opredeljene in velike skupnosti oseb s slovenskim državljanstvom, nikakor pa ne za vprašanje prostih dnevnih praks posameznikov.
Objavil sem to pisanje, ker se mi zdi prav, da je zadeva transparentna. Pa tudi zato, ker se je US izogibalo odločanju o tem. Kaj drugega storiti, kako drugače to pojasniti – na to vprašanje je zame pravilen samo en odgovor: odpreti ustavnopravno razpravo in prispevati h končni ustavnosodni odločitvi.
In ne zdi se mi nepomembno – ali pa se mi zdi sporočilno v kontekstu dobre vere in poštene komunikacije pred javnostjo – da so vsi komentatorji te ustavnosodne zadeve prezrli in zamolčali eno od osrednjih vprašanj v predmetni pobudi: ali je zadevna zakonodaja pošteno usklajena s slovenskim pravnim redom, pravno politiko in družbenimi praksami glede zaščite živali. Na ustavno sodišče je bilo naslovljeno jasno vprašanje: kakšno je razmerje med klanjem nepreštevnega števila živali za namene prodaje in za prehranjevalne potrebe prebivalcev Slovenije, pri katerem se živali omamijo, in na drugi strani obrednim zakolom ene živali, enkrat letno, brez omamljanja?
Se je res tako težko poglobiti v ustavnopravno argumentacijo, nameniti pozornost niansam zgolj teoretičnega razpravljanja, prepoznati celosten kontekst, razmejiti med osebnimi nagnjenji in teoretičnim argumentiranjem, komentirati ad rem, in ne ad personam, dopustiti svobodno razpravo različnih pogledov in zornih kotov ipd.? Brez zmerjaštva, brez obtoževanj, brez morilskih groženj, brez populistične preproščine, brez sprenevedavega moraliziranja in brez zahteve po eni sami, absolutni in brezprizivni resnici? Zdi se, da to in podobne reči v Sloveniji postajajo nemogoče in neizvedljivo početje.
Obrednega zakola živali ne promoviram in ne podpiram. Močno zavračam postopke in tehnike industrijske reje živali in njihovega zakola. Glede uživanja mesa imam močne etične pomisleke in zadržke. A to in podobno ni v neposredni povezavi z vprašanjem ustavnemu sodišču, kako te reči razumeti v luči ustave, in z apelom sodišču, da se o tem avtoritativno in pravno zavezujoče izreče.
Izr. prof. dr. ANDRAŽ TERŠEK
