Zgodovinska fronta: Mestni vrtnar zapovedal odkritje spomenika Primožu Trubarju

Akademija »Slovenske Matice« v proslavo Trubarja.

Ob 11. je bila v »Mestnem domu« slavnostna akademija v proslavo 400letnice rojstva prvega slovenskega književnika Primoža Trubarja. Priredila jo je »Slovenska Matica«. Na akademijo so došli predvsem vsi udeleženci kongresa, potem pa občinstvo v tolikem številu, da je napolnilo dvorano in galerijo popolnoma. Tudi od zunaj je prišlo mnogo udeležencev. (…)

S tem je bilo akademije konec in občinstvo se je podalo k »Narodnemu domu«, kjer se je v Bleiweisovem parku ob stiku Tivolskega drevoreda in Bleiweisove ceste vršilo polaganje temeljnega kamna za Trubarjev spomenik. Prostor je bil ves v zastavah, slovenskih in mestnih. Na tisoče občinstva je pričakovalo polaganje. (…)

Slovenski narod, 9. septembra 1908

Polaganje temeljnega kamna Trubarjevemu spomeniku.

Slavnostni akademiji je sledilo polaganje temeljnega kamna Trubarjevemu spomeniku, kateremu se je določil prostor na voglu Bleiweisovega parka. Trubarjev temeljni kamen so stražili ljubljanski »Sokoli«. Slavnostni govor je imel dr. Tavčar (…).

Trubarjev »spomenik« je neprijetno iznenadil slovanske časnikarje. Lani že se je reklo, da mora biti letos časnikarski shod v Ljubljani, ker bo letos o Binkoštih slovesno otvorjen Trubarjev spomenik. Letos o Binkoštih pa seveda spomenika ni bilo, in liberalci so prosili, naj se odgodi občni zbor do jeseni, ko bo spomenik gotovo že stal. Dobro! Ta čas so pa nemški protestanti odkrili Trubarju spomenik – zakaj Nemci Trubarja slave, je menda neznano dr. Ilešiču – Slovenci pa se niso hoteli ogreti. (…) Slovanski časnikarji, ki o Trubarju in o slovenskem protestantizmu niso mnogo vedeli, so hoteli prinesti vence, da ž njim venčajo spomenik. Ko so pa videli, da ni drugega, kot zopet ena Hribarjeva iznajdba, so seveda vence doma pustili.

Slovenec, 9. septembra 1908

Brenekerjev »Trubar«.

Včeraj so postavili v Ljubljani Trubarjev kip na podstavek. Delo je vodil naš kipar, g. Berneker sam. Primož Trubar je izklesan iz belega tirolskega (laaseškega) marmorja in je visok 2 m 70 cm. Trubar »raste« iz marmornatega čoka in se razvije polagoma in organsko v plastičen kip. Trubar stoji na prižnici (leci). Obe roki upira pred seboj. Desnica drži slovensko biblijo, levica pa se je energično stisnila v pest. Glava je nagnjena nekoliko naprej kakor je to navada pri govornikih. (…)

Da se je mogel spomenik sploh tako hitro dovršiti, je to zasluga gospoda župana Hribarja, ki je z gospo Tavčarjevo vred posodil potrebni denar. Dolžnost vsakega zavednega Slovenca pa bodi, da pripomore, da se velikodušno posojilo pokrije! (…)

Narodni dnevnik, 22. aprila 1910

Trubarjev spomenik v Bleiweisovem parku je postavljen.

Slovenci in Slovenke, prispevajte za ta spomenik, da ga bo mogoče čim preje odkriti! Pozivamo vse rodoljubno občinstvo, naj jame marljiveje, kakor do sedaj, prispevati za spomenik očetu slovenske književnosti!

Slovenski narod, 23. aprila 1910

Višek rodoljubja.

V »Narodnem Dnevniku« beremo, da sta za Trubarjev spomenik, ki ga združeni slovenski liberalci, radikalci in masarykovci ne morejo plačati, denar posodila župan Hribar in gospa dr. Tavčarjeva. Zdaj bi bilo le še treba izvedeti, po koliko procentov, pa bi bilo rodoljubje gospoda župana in naše prve narodne dame še bolj osvetljeno. Tistih par tisočakov bogati gospod župan in gospa Tavčarjeva pa premoreta, da bi jih za spomenik patrona slovenskih liberalcev lahko darovala, ne pa, da bosta denar nazaj dobila. Za Trubarja se morajo pravi narodnjaki žrtvovati, ne pa posojevati. (…) Vsekakor je pa zanimivo, da so liberalci, kakor se vidi iz »Narodnega Dnevnika«, ukrenili, da bo odslej vsak hvaležno javno zabeležen v »narodnem« časopisju, kdor bo v »narodne« namene kaj – posodil.

Slovenec, 23. aprila 1910

Primož Trubar »oficielno« odkrit.

Primož Trubar se je torej včeraj 1. majnika l. 1910. ob pol devetih! zjutraj s svojim spomenikom v parku za Narodnim domom oficielno predstavil slovenskemu narodu! Kronist, ki bo vpisal ta najnovejši, sicer pa najlepši spomenik v zgodovino ljubljanskih spomenikov, blagovoli vestno biležiti, da tista javna masa, ki tvori slovensko javnost in ki je za spomenik prispevala, tudi o tem že drugem odkritju ni prav ničesar vedela. Le izletniki 1. majnika so bili po naključju tako srečni, da so bili navzoči »slovesnemu« trenotku, ko je Anžur, čuvaj mestnih drevoredov, razgrnil zaveso, ter tako slovenskemu narodu odkril spomenik velikega slovenskega reformatorja: Primoža Trubarja – da ne omenjamo drugih zaslug njegovih. Na vprašanje, kdo je velel spomenik odkriti, je čuvaj odgovoril: mestni vrtnar g. Heinic! Spomenik sam je krasno delo mojstra Bernekerja, ima tudi dobro pogodeno ozadje. Le spredaj je svet še »s plankami« zabit; ta lesena ograja najbrže ostane, dokler se nasadi za njo ne porastejo. Za kako kronco zelene barve bi se dalo to leseno ograjo obvarovati jako neukusnega utisa. (…)

Jutro, 2. maja 1910