Med njimi je bila tudi družina Emila Kosa, ki se je v državo preselila pred šestimi leti zaradi ženine službe. »Luksemburg ni bil na mojem seznamu držav za izselitev,« je priznal Kos, predsednik Slovenskega društva v Luksemburgu. »V študentskih letih, ko sem bil predsednik Zveze AIESEC Slovenija, sem na konferencah srečeval različne ljudi in sanjal o tem, kam v tujino bi odšel. Najbolj privlačne so bile države Južne Amerike, Avstralija, resno sem razmišljal o Kitajski. Toda žena je dobila ponudbo za delo v Luksemburgu in sedaj smo tu.«
Vse več Slovencev, vse več otrok
Slovenci, ki so v zadnjih petnajstih letih prišli v Luksemburg, so del drugega vala priseljencev. »Prvi val izseljencev iz Slovenije v Luksemburg je bil v prvi polovici 20. stoletja, ko je država še izvažala železovo rudo. Drugi val izseljencev pa se je začel leta 2004, ko so se začeli priseljevati uslužbenci v evropskih inštitucijah. Leta 2011 je bilo glede na statistiko v Luksemburgu 422 Slovencev, sedaj jih je več kot 700.« Za eno najbogatejših držav v Evropi se torej zdi, da je nova meka evropskih »gasterbajterjev«. »Menim, da je Nemčija še vedno najbolj zaželena država za tiste, ki gredo s trebuhom za kruhom. Bruselj in Luksemburg pa sta na radarju predvsem tistih, ki se selijo zaradi dela v evropskih inštitucijah. V teh primerih se res pogosto selijo cele družine, ker paket zaposlitve v evropskih inštitucijah obsega tudi selitev družine, se pravi tudi šolo za otroke,« je prepričan Emil Kos. Tudi zato je skupnost slovenskih priseljencev v Luksemburgu mlada in z mnogo otrok. In tudi zato organizirajo toliko dejavnosti za otroke, od uric pravljic do predstav za otroke, predvajanja slovenskih mladinskih filmov in tudi pouk slovenščine. »Čeravno je zasebnih šol tu zelo veliko, obstajata dva večja sistema šolanja – evropski in luksemburški. V evropskih šolah je zagotovljen tudi pouk maternega jezika eno uro na dan. V luksemburških šolah pa je od četrtega leta starosti dalje prvi jezik pouka luksemburščina, pri šestih letih se pouk začne še v nemščini in pri sedmih tudi v francoščini.«
Otroci v Luksemburgu postanejo šoloobvezni s štirimi leti. Sicer pravijo, da je to tako, kot je bila včasih pri nas mala šola, toda v resnici je resnejša. »Vsak semester starši dobijo poročilo o napredku otroka. Domačih nalog sicer nimajo, a ko je moj sin nekaj dni manjkal zaradi poti v Slovenijo, je dobil seznam nalog, ki jih je moral narediti doma. Zelo so strogi tudi v zvezi z odsotnostjo otroka, ki lahko brez zdravniškega opravičila v šolskem letu manjka le dva dni. Če manjka dlje časa, se lahko zgodi celo, da dobite kazen ministrstva za šolstvo.«
Družba podrejena delu in pravilom
Če v Luksemburgu kaj velja, so to pravila. »To me je ob prihodu v državo res presenetilo. Prav vsi se držijo pravil. Recimo: v savni je v prostoru za počitek napis tišina in tam je tišina. V sami savni pa tega napisa ni in tam vsi glasno klepetajo, kot bi bili za šankom.«
V državi se vse vrti tudi okoli financ – finančni sektor je eden od stebrov gospodarstva. V Luksemburgu je kapitalizem v svoji najčistejši obliki: »Velikokrat me vprašajo, kako je živeti v Luksemburgu, in povem jim, da so plače res veliko boljše kot v Sloveniji, a so tudi najemnine toliko višje. Tu stanovanja ne morete najeti za manj kot 1200 evrov ali ga kupiti za manj kot 500.000 evrov. Po drugi strani pa je življenje lažje. Z minimalno plačo 2000 evrov bruto si lahko pokriješ osnovne stroške bivanja. Dva z dvema minimalnima plačama tu lažje živita kot v Sloveniji.«
Seveda pa je vprašanje, ali visoka plača zagotavlja kakovostno življenje, pa ne v smislu, da greš lahko popoldne v bar na pivo, temveč ali imaš čas, da to lahko narediš. »Družba je bolj ali manj podrejena delu. Dela se veliko. Nerodno je, da se delavnik začne ob devetih, čas za malico pa se navadno ne šteje v obveznih 8 ur, kar pomeni, da ti delo že v normalnem delovnem času vzame ves dan, in to ne da bi delal nadure, ki pa so tu nekaj povsem običajnega,« je priznal Emil Kos. Celodnevno delo staršev pomeni tudi, da so otroci vse dneve v šolah, natančneje od osmih do pol dvanajstih v kratkih dneh (dvakrat na teden), ob dolgih šolskih dnevih (trikrat na teden) pa imajo pouk še popoldne od dveh do štirih. »Šole navadno ne organizirajo kosil. Zato obstajajo posebne službe, ki v vmesnem času otroke odpeljejo iz šole, jih nahranijo in poskrbijo za animacijo, nato pa odpeljejo nazaj v šolo. Tudi ob kratkih šolskih dnevih te službe odpeljejo otroka iz šole in pri njih poje ter počaka, da starši končajo delo – kar je lahko tudi ob pol osmih zvečer,« je razložil Emil, ki ima šoloobveznega otroka. »Razosebljanje družin je zelo prisotno. Otroke daš v varstvo, da boš lahko šel v službo. Meni se zdi nehumano, da bi bil otrok toliko časa v tujem varstvu, zato se z ženo tako organizirava, da greva vedno sina iskat ob štirih.«
Slovenci se lahko naučimo predanosti viziji
Emil Kos, ki se sedaj primarno ukvarja z organizacijo dogodkov, si želi Slovence še bolj povezati. Prihodnji mesec bo denimo imel v Luksemburgu in v Bruslju prvi samostojni nastop Klemen Slakonja. A ne le, da skrbi za dogodke – med drugim se trudi za vzpostavitev direktne letalske povezave med Luksemburgom in Slovenijo, za nameček pa je tudi član sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in nadomestni član državnega sveta za tujce v Luksemburgu. Predvsem si pa tudi želi, da bi se Slovenija kaj naučila od Luksemburga: »Najbolj to, da moramo gledati v prihodnost, postaviti nacionalno gospodarsko strategijo in je ne spreminjati, ne glede na politične opcije, ki so na oblasti. Strategija za gospodarstvo je politično nedotakljiva. V Luksemburgu so trenutno vsi usmerjeni v idejo, da postanejo druga Silicijeva dolina ter svetovna velesila na področju izčrpavanja rudnin iz vesolja. Seveda pa še naprej ostajajo tudi eno od finančnih središč Evrope.«
