Umorov je v bogatih državah vse manj, izjema je Velika Britanija z Londonom. Predvsem zaradi tolp in trgovine z drogo pa so tovrstni zločini velika nadloga za večinoma močno urbanizirano Latinsko Ameriko, vse več jih je tudi v revnih mestnih predelih v Južni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Aziji (ne pa v Indiji in na Kitajskem). V Latinski Ameriki živi osem odstotkov svetovnega prebivalstva, tam pa zagrešijo 38 odstotkov vseh umorov na svetu, samo lani 140.000. Poleg tega jih stroški kriminala (bolnišnice, policija, izguba prihodka pri umorjenem) stanejo 3,5 odstotka BDP.
Divja urbanizacija
Glavni vzroki za veliko pogostnost umorov so šibka država s slabo izurjeno in podkupljivo policijo, lahko dostopno orožje, revščina, brezposelnost mladih, trgovina z mamili, organizirani kriminal, prenatrpani zapori, v katerih prestopnika spodbudijo k nadaljnjemu kriminalnemu početju, predvsem pa prehitra in kaotična urbanizacija. Zadnje se kaže v tem, da so umori skoncentrirani v posameznih mestnih predelih. Kar 80 odstotkov vseh umorov v Latinski Ameriki se zgodi na dveh odstotkih mestnih ulic!
Vsekakor je urbanizacija dobrodošla, saj običajno povečuje BDP, in ni nujno, da vodi v nasilje, kot se to kaže na Kitajskem in v Indiji, ki imata malo kriminala in umorov kljub množici novih milijonskih mest, morda tudi zaradi velike gospodarske rasti. Problem nastane, ko prebivalci nimajo več zaupanja v neučinkovito in podkupljivo policijo ter nočejo več sodelovati z njo, saj jih ne zna zaščititi in ji morilcev ne uspe spraviti za zapahe, kar se pogosto dogaja v revnih mestih. V njih pa bo živelo čedalje več ljudi. Leta 2030 bodo Daka, Karači in Lagos šteli že po 25 milijonov prebivalcev! Ciudad de México pa jih ima toliko že zdaj.
Venezuela in Salvador
Po pogostosti umorov je menda najhuje v Venezueli, kjer država in policija očitno ne delujeta, kot bi morali. Vendar zanesljivih podatkov ni, saj so v tej 30-milijonski državi leta 2005 prenehali objavljati statistiko. Po zadnjih statističnih podatkih je tako na prvem mestu Salvador, kjer je – poleg Sirije – leta 2015 največ ljudi umrlo nasilne smrti, in sicer 81 na 100.000 prebivalcev. Mimogrede, to je desetkrat več, kot znaša povprečje v svetu, dvajsetkrat več kot v ZDA, kjer se stanje izboljšuje, in stokrat več kot v Sloveniji, kjer se zgodi 0,8 umora na 100.000 prebivalcev na leto.
Policija v Salvadorju največkrat sploh ne ve, kdo in zakaj je koga ubil, kar 95 odstotkov umorov ostaja tako neraziskanih. Predvsem gre za medsebojne obračune tolp v barakarskih predmestjih. Oblast je to pobijanje hotela ustaviti že na različne načine, leta 2004 je z vojaki zaprla na tisoče članov tolp, marca 2012 pa na primer zaprtim voditeljem tolp začela ponujati barvne televizorje, pečene piščance in drugo udobje v zameno za to, da bi svojim podrejenim ukazali, naj se prenehajo streljati. Število pobitih se je zmanjšalo za polovico, a potem so začele tolpe razmišljati, da bi lahko izsilile še več. Premirje med njimi tako ni trajalo dolgo.
Kolumbija se popravlja
V Kolumbiji, kjer je bil pred desetletji v nekaterih mestih najpogostejši vzrok smrti umor, pa je bilo lani »samo« 24 umorjenih na 100.000 prebivalcev, kar je najmanj po letu 1975. V trimilijonskem mestu Cali je bilo še leta 1994 124 umorjenih na 100.000 prebivalcev (štirikrat več kot v New Yorku v najhujših časih). A nato je župan Rodrigo Guerrero, po poklicu kirurg, po zgledu New Yorka okoli sebe zbral vodilne policiste, strokovnjake za zdravstvo, akademike in druge, da bi s preučitvijo primerov poskušali najti rešitev. Ugotovili so, da se večina umorov zgodi v prepiru med opitimi delavci, potem ko dobijo plačo, in ne toliko v spopadu tolp. V nekaj mesecih se je z ustreznimi ukrepi število umorjenih zmanjšalo za 35 odstotkov. V štirimilijonskem Medellinu, še enem velikem kolumbijskem mestu, so bili še uspešnejši, potem ko jim je ob pomoči ZDA uspelo razbiti kokainske kartele, obenem so se učili iz primera mesta Cali.
