Odličen primer je Golden Dawn Girls (Dekleta Zlate zore) norveškega režiserja Håvarda Bustnesa, film, v katerem so junakinje žena, hči in mati vodilnih članov grške neonacistične organizacije in politične stranke Zlata zora, ki je od leta 2015 s sedemnajstimi sedeži tretja največja stranka v grškem parlamentu. Seveda je nenavadno, da je režiser Norvežan in ne Grk, a iz filma je razvidno, da je imel bržkone prav zaradi tega lažje delo. Najprej zato, ker so bile protagonistke dokumentarca prepričane, da tega, kar bo posnel, ne bodo predvajali na grški televiziji (in so v to prepričale tudi moške člane organizacije), nadalje, ker govorijo v grščini, da ni nevarnosti, da bi jih razumel; končno pa tudi zato, ker je Norvežan in ne na primer Pakistanec in ima torej zanje »pravo« poreklo. Bustnes je tako dosegel nekaj, kar so pred njim zaman poskušali že mnogi: dobil je dostop do zasebnega življenja ključnih članov organizacije, ki je obtožena številnih krutih napadov na priseljence in svoje kritike, njeni člani pa so obtoženi tudi umora.
Bustnes je z Evgenijo Kristou navezal stik v času, ko so bili vsi trije moški zaprti, in na njegovo začudenje se je na povabilo takoj odzvala – brez vprašanj o njem ali o njegovem političnem prepričanju. Znotraj skrajne desničarske organizacije se je tako osredotočil tudi na hierarhijo spolov: vse tri ženske so v času, ko so bili moški v zaporu, prevzele vodilne vloge, ko so jih izpustili, pa so spet stopile v ozadje. Ob protagonistkah Evgeniji in Dafne, materi enega izmed poslancev Zlate zore v parlamentu, je morda najzanimivejša Ourania Mihaloliakou, hči ustanovitelja, voditelja in generalnega sekretarja stranke. Sprva jo vidimo zgolj kot ljubečo hčerko, ki se bolj kot za politiko zanima za psičke in druge živali. V nadaljevanju izvemo, da je prizadevna študentka psihologije (ki ima na polici Freuda, kljub temu da je bil Jud) ter včasih pronicljiva, drugič pa trmasto počasna mlada ženska z lastno agendo, za katero je vloga punčke le zunanja podoba. Ko njen oče pristane v zaporu zaradi vpletenosti v umor antifašističnega reperja, postane de facto voditeljica Zlate zore in pri tem izkaže skrajnost, ki je pri drugih ne vidimo.
Nič več plesa
Maroški režiser in novinar Jawad Rhalib pa se je v filmu Au temps où les arabes dansaient (V časih, ko so Arabci plesali) posvetil sodobnemu »islamofašizmu« organizacij, kot je Islamska država, in islamskemu fundamentalizmu nasploh, še posebej pa njunemu zanikanju tistega dela zgodovine arabske kulture, ki je prinašal svobodo, ustvarjalnost in progresivne vrednote, na katere so po njegovem pozabili tako zahodni kot bližnjevzhodni mediji. Čeprav je trebušni ples na primer zgodovinsko eden sestavnih delov muslimanske kulture, je v državah, kot so Iran, Maroko in Egipt, poklic plesalke (ali plesalca) danes nekaj sramotnega, poklic, zaradi katerega družine razdirajo zaroke celo v primeru, ko je eden od zaročencev zgolj v sorodu s plesalko. Rhalibov film je večplasten, formalno domiseln prikaz ljudi iz različnih delov arabske družbe, ki pogrešajo ples: ostarelih iranskih zakoncev, ki se spominjata zabav pred revolucijo, skupine mladih Egipčanov, ki plešejo na skrivaj, transspolne maroške pevke zrelih let, ki se spominja svojih začetkov, in mlade Iranke, ki se čuti razklano med Belgijo, kamor jo je že v otroštvu odpeljala mama, da bi ji omogočila boljše življenje, in Iranom, ki je del njene identitete, a jo tamkajšnji režim omejuje in ji krati pravice. Skozi film se poraja vprašanje, koliko in na kakšen način je znotraj islama možna subverzija, denimo v obliki islamskega feminizma, in koliko morajo dejanja upora ostajati skrita in na robu: če je morda še mogoče uprizoriti monodramo, v kateri si podobo Alaha zamisliš glede na svoj osebni izraz in feministična prepričanja, se pri večji gledališki produkciji, na primer kritiki romana Podreditev Michela Houellebecqua, nastopajoči ne drznejo sklicevati na Alaha in Mohameda, medtem ko je na odru nekdo gol, da ne bi izzvali napadov islamskih skrajnežev.
