Raul Castro, 86-letni dosedanji kubanski predsednik, je danes izpolnil obljubo in po dveh petletnih mandatih zapustil najvišji državniški položaj. Na njegovo mesto je bil imenovan prvi podpredsednik vlade Miguel Mario Díaz-Canel Bermúdez, rojen pred 58 leti po zmagi revolucije in vzgojen v vrstah Kubanske komunistične stranke (PCC). Z njim prihaja na oblast nova generacija, kar pa še ne pomeni spremembe sistema, saj je menjava v državnem vrhu potekala pod geslom »kontinuiteta«. Po smrti Fidela leta 2016 ostaja najpomembnejša politična osebnost na Kubi še naprej Raul Castro, s tem ko ohranja mesto generalnega sekretarja komunistične stranke do leta 2021.
Izvolitev Diaz-Canela je bila pričakovana in del dolgoročnega načrta Raula Castra, ki je v zadnjem desetletju uvedel nekatere gospodarske in socialne reforme in pripravljal tla za generacijsko spremembo na oblasti. S tem ciljem je bila sprejeta časovna omejitev za opravljanje političnih funkcij v vladi na dva petletna mandata, medtem ko velja za vodstvene funkcije v PCC, ki je po ustavi najvišja avtoriteta v državi, starostna omejitev 70 let, za članstvo v centralnem komiteju stranke pa 60 let.
Kdo je novi predsednik Kube?
Novi kubanski predsednik je tako rekoč aparatčik oziroma politik, ki se je trideset let postopno in vztrajno vzpenjal proti vrhu politične strukture komunistične stranke. Po poklicu je elektroinženir in je bil univerzitetni profesor. V vrste komunistične mladine in politiko je vstopil proti koncu 80. let 20. stoletja, pozneje je bil imenovan za sekretarja stranke v pokrajinah Villa Clara in Holguin. Leta 2009 ga je Raul Castro poklical v Havano in postavil za ministra za visoko šolstvo, v zadnji vladi pa ga je leta 2013 izbral za svojega namestnika oziroma prvega podpredsednika vlade.
Diaz-Canela opisujejo kot diskretnega človeka, pri katerem se ne ve, kaj misli, njegove izjave pa da so vedno v mejah ideoloških parametrov, ki kažejo na revolucionarno in socialistično držo oziroma kontinuiteto. Pripisujejo mu tudi pomembno vlogo v ozadju pri uvajanju sistemskih reform, ki so se zgodile po tistem, ko je leta 2006 Raul Castro od brata Fidela zaradi njegove bolezni prevzel predsedniški položaj, in predvsem po letu 2011, ko je Raul postal tudi prvi sekretar stranke.
Spremembe da, a ne nagle
Čeprav reformistična vloga Diaz-Canela ni jasna, bo nadaljevanje sprememb, ki jih je začel njegov politični mentor, nedvomno sodilo med njegove prednostne naloge v funkciji predsednika vlade. Med prioritetami se omenja monetarno poenotenje, to pomeni združitev tako imenovane konvertibilne valute in običajnih domačih pesosov v eno samo valuto. Druge prednostne naloge so obnavljanje in izdajanje licenc z večjo garancijo in pravno zaščito za srednja in mala podjetja, nadaljnje uvajanje tržnega razvojnega modela na gospodarskem področju, na zunanjepolitičnem pa se bo moral spopasti z odnosi z ZDA, ki jim Trumpova administracija napoveduje vnovično zaostrovanje. Ob vsem tem se bo moral Diaz-Canel preleviti v avtoriteto, ki jo bodo spoštovali birokratska elita, vojska in tudi ljudstvo.
Na političnem področju bo moral ohraniti težišče koncentracije oblasti na vrhu piramide, ki zagotavlja stabilnost sistema. Ne bo mu lahko, a obetati si je mogoče, da bo imela zamenjava na vrhu dolgoročne posledice, tako kot jih je imela zamenjava vodilne vloge med bratoma Castro zaradi velike razlike med njima v slogu vladanja.
