Komiki imajo očitno roko, oko in uho za horor. Jordan Peele je lani rasizem zapakiral v grozljivko (Zbeži!), Krasinski pa se letos v svojem tretjem celovečercu podobno dobesedno in prispodobno loteva starševstva. Specifično strahu pred odgovornostjo, ki pride ob spočetju potomstva. Le da je skrb za otroke v postapokaliptičnem svetu zakoncev Abbott še mnogo bolj stresna. Po gozdovih namreč lomastijo ogromne, ostudne rakovice. Nekakšni grozni križanci med ksenomorfi iz Osmega potnika (1979) in cthulhuovsko grozo Howarda Phillipsa Lovecrafta. Nič dobrega, skratka.
Preteči kleščarji imajo za povrh izredno razvit sluh, zaradi česar je tišina družini najboljša zaveznica. Monopoli se igra z bombažnimi figurami, poti skozi gozd so posute z mivko, leseni pod pa označen s stopinjami. Ker če zaškripa, potem čakaš. Da se (pre)glasnim slabo piše, je jasno že iz uvoda, ni pa pojasnjeno, od kod so pošastki prišli. Verjetno iz vesolja, verjetno kot del širše invazije. Kdo bi vedel. Jasno je le, da ta neusmiljena pehota čisti. Podobno neumorno kot Terminator (1984) in bolj učinkovito kot Predator (1987).
Enostaven zaplet, odlična izvedba
Izvor vesoljskih iztrebljevalcev sicer niti ni posebej važen ali zanimiv, saj so v ospredju odnosi štiričlanske družine, ki se v svetu, v katerem zvok ubija, trudi preživeti in živeti. Tiho mesto sicer po eni strani resda ima nekaj težav z interno logiko, a scenaristične pomisleke preglasi genialna raba zvoka. Navkljub temu je Krasinskijev horor hkrati izrazito vizualna izkušnja: govora je malo, družina se sporazumeva z znakovnim jezikom, bolečino se pogoltne. Ne ravno nemi, gotovo pa tihi film. Podobno kot v vesternih tišina gradi napetost in napoveduje nevihto.
Zvočno poigravanje je posebej zanimivo povezano s starejšo hčerko Regan, ki je gluha. Ona njih ne sliši, oni jo. Ona ne sliši nič, oni vse. Mlada in obetavna ameriška igralka Millicent Simmonds je sicer navdušila že v Haynsovem Kabinetu čudes (2017), dobro pa se znajde tudi ob Krasinskemu (oče Lee) in odlični Emily Blunt (mama Evelyn); ki sta zakonca na in izven velikega platna. Toda bolj kot posamezni igralski vložki navdušuje družinska dinamika, zaradi katere so trenutki groze še bistveno bolj mučni in napeti. Izpostaviti velja tudi premišljeno rabo dogajalnega prostora in odmerjeno (popkorn) metanje iz sedežev, ki je v senci izvrstno izdelanega suspenza.
Prvi režiserski koraki Johna Krasinskega niso bili preveč laskavi. Nazadnje je recimo režiral precej povprečno družinsko romantično komedijo The Hollars (2016), s Tihim mestom pa sprva zaradi žanrskega predznaka ni želel imeti nič. Vendarle ga je prepričal scenarij, v katerem je bilo menda prvotno govora zgolj za vrstico. Je torej prednost, če nisi poznavalec hororja? Morda. Gotovo pa ne škodi, če je enostaven zaplet pospremljen s tako suvereno izvedbo. Z zvokom, vrednim oskarja in igro zasedbe, vredno izdelanih dram.
