Ob vstopu na raziskovalno postajo Barje obiskovalca pozdravi vonj po novem pohištvu. Čeprav so uradno 3,3 milijone evrov vredno pridobitev Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) odprli danes, delo že poteka. Ogromni regali so polni knjig, računalniški diski že meljejo podatke, laboratoriji so pripravljeni, kakor tudi manjša konferenčna soba, skladišče se polni, hladilnica je ohlajena… Na 2000 kvadratnih metrih je precej boljše pogoje dela, kot so jih bili vajen doslej, dobilo več kot 30 raziskovalcev, predvsem biologov, kajti na Ig se je iz Ljubljane preselil ves Inštitut za biologijo. Nove delovne prostore je dobilo tudi nekaj geografov, arheologov, paleontologov in še nekaj raziskovalcev.
»Pogoji dela se bodo enormno izboljšali. Ne le zaradi kvadrature, tudi zaradi drugačne organizacije prostora. Biologi so bili na Novem trgu v Ljubljani denimo na podstrešju,« je povedal direktor ZRC SAZU Oto Luthar in se razveselil, da imajo biologi končno prave laboratorije. »Včasih ni bilo mogoče delati določenih poskusov, ker nismo mogli zagotoviti izolacije posameznih delov nekega delovnega procesa, kar se zdaj da,« je dodal.
Pomembna je povezanost z lokalno skupnostjo
Lokacije niso izbrali naključno, kajti Ljubljansko barje je bogato raziskovalno območje. Navsezadnje se je to pokazalo, preden so začeli graditi, ko so na mestu, kjer zdaj stoji stavba, našli petnajstih rimskih grobov. Nekaj artefaktov, ki jih ne bo prevzel Narodni muzej, bodo postavili na stojala na raziskovalni postaji. Tako bo namesto slik prostore bogatila stalna zbirka. Imajo še nekaj načrtov, kako uporabiti parcelo ob stavbi. »Resno razmišljamo, da bi uredili še en prostor za najbolj grobe ostanke, ki ne potrebujejo posebnih podnebnih pogojev. Imeli bomo tudi gojilnico in rastlinjak, za kar že imamo načrte in del denarja,« je povedal Luthar. Na delu stavbe so naredili glinene prekate, da bi privabili določeno vrsto ptic, ki jo želijo biologi opazovati v naravnem habitatu.
Na Ig so med drugim prišli, ker je pri raziskovanju določenega območja pomembna povezanost z lokalnim prebivalstvom. »Če nam na primer ne bi sporočili, da so našli najstarejše in najbolje ohranjeno kolo, ga zdaj bi mogli seliti po razstavah. Zato potrebujemo dober odnos s prebivalci,« je doda Luthar. Poleg tega so povezani s tamkajšnjo občino, ki namerava vzpostaviti koliščarski muzej na prostem. Predvideno je, da bo ZRC SAZU skrbnik razstavljenih eksponatov.
Dolga pot do raziskovalne postaje
Denar za gradnjo raziskovalne postaje so dobili iz proračuna ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Luthar se je za to ministrici Maji Makovec Brenčič danes zahvalil, vendar je tudi kritično spregovoril o delovanju ministrstva in več zadnjih vlad. Povedal je, da je trajalo sedem, osem let, odkar so si začeli prizadevati za gradnjo objekta do tega, da je bil projekt končan. Meni, da bi ta proces v urejenem okolju trajal tri do štiri leta. »Skozi pravo kalvarijo moraš iti že, če želiš, da projekt uvrstijo v poračun. Potem za nekaj, kar je že v teku, zmanjka denarja,« je dejal in poudaril, da je raziskovalna postaja Barje v zadnjih dveh letih edini celovit investicijski projekt tega ministrstva. »Nekdo bo rekel, da moramo biti zadovoljni, ker smo dobili dobre pogoje za delo. Da, smo zadovoljni, ampak za kakšno ceno?« je dejal Luthar, ki meni, da ta projekt odraža, da za državo znanost pomeni strošek namesto razvoja.
