Televizijsko razkritje povzročiteljev bančne luknje je kajpak bolj spektakularno kot razkritje tatinske lumparije v manjšem podjetju, a bi se vendarle v tem primeru tožilci in sodniki težje izmotali, kot sta se v našem bančnem primeru. Še sploh zato, ker čvrsto stojim za stališčem, da oni, ki so izkopali milijardno luknjo v banke, sploh niso krivi, pač pa naše kilavo pravosodje z organi pregona, ki je gospodarski kriminal omogočalo, dovoljevalo, oproščalo več kot četrt stoletja. In seveda politiki vseh barv, ki so jim držali štango. Naš problem torej niso tatovi, ampak tisti, ki bi jih morali preganjati, torej ne butalski Cefizelj, ampak butalski policaj in župan. In zdajšnja bančna luknja je bolj končna (nikakor ne zadnja ali dokončna) posledica nedela tožilcev in sodnikov.

Če hočemo priti stvari do dna, pokazati na pravega krivca, se moramo vrniti na začetek naše kalvarije, to je v čas, ko smo se osamosvojili in preoblikovali družbeno v zasebno lastnino. In si za razlago problema vzeti čim manjši vzorec, pri čemer se mi vsiljuje primerjava z znanstveniki, ki razvijajo novo zdravilo. Ti za poskusne zajčke ne vzamejo slonov ali kitov, ampak miši, pa bi tudi naša televizija ne brcnila v meglo, ampak bi vanjo brcala tožilec in sodnik. Ne bi se mi ob tem vsiljevala misel, da je nemara televizija kot državni gigant celo namenoma izbrala tako velik vzorec ali predmet obravnave, da se sicer razkrije ozadje lumparije, da pa je to tudi končni cilj zveneče operacije Bančna luknja. Ker pravosodje tudi tem, ki so jih do zdaj pospravili na hladno (Bine, Igor, Hilda…), ni vzelo niti evra in sedijo ter nam povečujejo izgubo.

Vrniti se moramo torej v leta tik po osamosvojitvi, ko je bilo prav vsak dan slišati tisto popevčico, da je družbena lastnina naše zlo. Na kakšno vižo smo jo preoblikovali v zasebno, sploh ni pomembno, čeravno so marsikje ubrali tatinsko bližnjico. Toda ko so bila družbena podjetja preoblikovana v delniške družbe, so tatinske obvodne družbe nadaljevale svoj smrtonosni ples z ropanjem delniških družb, se pravi privatne lastnine, do potopa in uničenja. Takrat sem predsednike države, vlade in parlamenta (Kučana, Drnovška, Pahorja) z odprtim pismom povprašal, ali je v nacionalnem interesu, da se kraja družbene lastnine nadaljuje v ropanje delničarjev, s čimer sem brcnil v meglo, saj omenjenim trem nekdanjim komunistom ni kanilo niti to, da se spodobi odgovoriti. Čeravno sem kot argumente navajal revizijski poročili in trop več kot desetih tožilcev, ki so si primer podajali iz rok v roke.

Da stvar poenostavim: če je privatna lastnina svetinja, nedotakljiva, kako to, da to velja le takrat, ko gre za mojega direktorja vrta in tamkajšnjo solato, ne pa za našo delniško družbo, ki jo je skupaj s 15 pomagači pokradel in spravil na kahlo ob vednosti ljubljanskega tožilstva in sodstva? Če bi TV-hiša razgrnila ta ali kak podoben primer, ne bi brcnila v meglo in tudi onima tožilcu ter sodniku ne bi zrasel greben. Niti v oddajo ju ne bi privabili. Gremo stavit.

Jožef Praprotnik, Jesenice