Donedavno najbolj diplomatsko izolirana država na svetu se je nenadoma znašla sredi vihravega mednarodnopolitičnega dogajanja. Ameriški predsednik Donald Trump je potrdil, da se je šef Cie in kandidat za zunanjega ministra Mike Pompeo v Severni Koreji srečal z voditeljem Kim Jong Unom, v Pjongjangu domnevno pričakujejo povračilni obisk kitajskega predsednika Xi Jinpinga, srečanja s Kimom si je zaželel ruski predsednik Vladimir Putin, čez osem dni bo na sporedu srečanje predsednikov obeh Korej, predvidoma v začetku junija pa še vrh Kima in Trumpa.
Pompeova pot v Pjongjang predstavlja najvišji obisk kakšnega ameriškega predstavnika pri severnokorejskem predsedniku po letu 2000, ko je bila pri Kimovem očetu zunanja ministrica Madeleine Albright. Bistvo Pompeove poti je bila priprava zgodovinskega srečanja predsednikov. Eno od vprašanj je podpis mirovne pogodbe med Korejama, ki bo aktualno že prihodnji petek na srečanju Kima in Moon Jae Ina na demilitariziranem območju med državama. To bo šele tretje srečanje voditeljev obeh Korej in dogovorili so se, da bo »zgodovinski stisk rok« v živo prenašala televizija. Trump je dejal, da je dal svoj blagoslov, da se Kim in Moon pogovarjata o koncu vojne, kar je zapleteno vprašanje tudi zaradi dosedanjega severnokorejskega vztrajanja, da mora takšen dogovor spremljati odhod ameriške vojske s Korejskega polotoka, kar je Washington zavračal.
Enako zapleteno je vprašanje severnokorejskega jedrskega razoroževanja. Zagovorniki ostrejše linije v Beli hiši zagovarjajo hitro in popolno jedrsko razorožitev po zgledu Libije iz let 2003 in 2004. Takšno zahtevo so v času administracije Georgea Busha označevali s kratico CVID ali po naše PPND: popolna preverljiva nepovratna denuklearizacija. Govori se o zahtevi, da bi Pjongjang to storil v roku enega leta, kar je glede na stopnjo razvitosti programa nerealno. ZDA naj bi v zameno ponujale pomoč in odprtje veleposlaništva. Kim naj bi na drugi strani predlagal postopno denuklearizacijo, pri čemer bi vsak njen korak spremljal recipročni korak druge strani.
Veliko babic – kilavo dete?
Primer Libije in usoda Moamerja Gadafija sama po sebi Kimu narekujeta previdnost. Vendarle Gadafi ni imel tako močnega zaveznika, kot ga ima Pjongjang v Pekingu, predvsem zaradi lastnih interesov slednjega. Kitajska bo težko dopustila, da se korejski klopčič razpleta zgolj v trikotniku Pjongjang-Seul-Washington. O takšnem premisleku priča že prelomni marčevski obisk Kima v Pekingu. Tako je najbrž tudi malo verjetno, da bo naslednji korak v diplomatskem procesu vrhunsko tristransko srečanje Trumpa, Kima in Moona, ki se ponekod omenja.
Poleg tega bosta svoje v proces pristavili še Rusija, soseda Severne Koreje, in Japonska. Premier Šinzo Abe je med obiskom Floride v teh dneh prepričeval Trumpa o nepopustljivosti in vztrajanju, da se Severna Koreja odpove tudi raketam kratkega in srednjega dosega ter da se razjasni usoda japonskih državljanov, ki jih je ugrabila Severna Koreja. S tem pa so v enačbi že vse države, ki so v prejšnjem desetletju sodelovale v obsežnih šeststranskih pogajanjih o severnokorejskem jedrskem programu, ki niso dala rezultata. Leta 2009 jih je Severna Koreja prekinila zaradi sankcij, uvedenih proti njej zaradi izstrelitve satelita, kar so v mednarodni skupnosti razumeli kot prikrit preizkus medcelinske rakete. Zaradi enake izstrelitve satelita je imel zelo kratko življenjsko dobo tudi diplomatski preboj pod Barackom Obamo – tako imenovani dogovor prestopnega dne iz 29. februarja 2012.
