Človeška ribica, znana tudi kot proteus, je z dolžino do 40 centimetrov največja izključno jamska žival na svetu. Ta vrsta dvoživk živi kot edini jamski vretenčar v Evropi le v jamah Dinarskega krasa, od Soče do Črne gore, v največjem številu pa prav v Sloveniji, kjer je zaradi svoje redkosti in dragocenosti zavarovana že od leta 1951.
Živi do sto let
Ob tem, da živi do 100 let in lahko brez hrane preživi tudi do 10 let ter se po tem dolgem obdobju lahko ponovno normalno prehranjuje, je proteus zaradi neprijaznih razmer v podzemlju razvil številne posebnosti, od upočasnjene presnove in izgube pigmenta v koži do odsotnosti vida, ki ga je nadomestil elektroreceptorski čutilni sistem, ki mu omogoča orientacijo in lov v popolni temi.
Slovenski znanstveniki raziskujejo ekologijo, življenjski krog in morebitne bolezni tega jamskega posebneža že več desetletij, domišljijo jim buri poleg dolgoživosti in sposobnosti stradanja tudi njegova sposobnost popolnoma obnoviti poškodovane ali celo manjkajoče okončine. »Ovira za hitrejši napredek na teh področjih, ki bo imel ob novih spoznanjih koristi tudi za vse človeštvo, je nepoznavanje njegovega genskega zapisa. Določitev ne bo enostavna, saj je kar 15-krat večji od človeškega in s tem bistveno večji od katerega koli drugega organizma, ki so ga kjer koli v svetu do danes uspeli v celoti razvozlati,« je povedal Rok Kostanjšek, ki s sodelavko Nino Gunde Cimerman, ravno tako z Biotehniške fakultete v Ljubljani, predstavlja slovenski del mednarodne ekipe. S kolegi iz Kitajske in Danske bodo ob odkrivanju proteusovega genoma skupaj združili tehnične zmogljivosti ter biološko in medicinsko razlago pridobljenih podatkov.
Darilo japonskemu cesarju
Ozadja, cilje in koristi te raziskave kot tudi drugih o tej živali so nedavno razkrili na posvetu o proteusu, ki je potekal v parku Škocjanske jame. Pri njegovi pripravi so združili moči tako delavci tega zavoda kot tudi člani Jamskega laboratorija Tular iz Kranja, na posvetu pa je sodelovalo 90 znanstvenikov, predstavnikov javnih institucij in nevladnih organizacij, študentov ter zainteresirane javnosti iz dvanajstih držav. »Dogodek sovpada z 250. obletnico prvega znanstvenega opisa o proteusu z Vira pri Stični,« je o srečanju povedal vodja laboratorija Gregor Aljančič.
Vanja Debevec pa je v imenu parka Škocjanske jame opozorila, da se sicer že vsaj 120 let ve, da proteus živi v Škocjanskih jamah, da pa le malo vedo o njegovi razširjenosti. »To luknjo bomo v kratkem zapolnili z uporabo sodobne forenzične metode eDNA, kjer se preučuje dedni material, ki je izločen v okolje,« je razložila Debevčeva. Vodja Notranjskega muzeja iz Postojne Slavko Polak pa je pojasnil, čemu vse je služila človeška ribica v preteklosti. »Od leta 1816 so jih tu tudi prodajali, tako muzejem kot zbiralcem, pozneje je bilo to prepovedano, so pa jih vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja podarjali kot prestižno protokolarno darilo, zlasti kronanim glavam, kot je bil tudi japonski cesar,« je povedal Polak.
Onesnaževanje ga ubija
»Enotni smo si, da je največja hiba, da niti ne vemo, kje vse proteus še živi. Vemo, da je z nekaterih nekdaj bogatih najdišč, predvsem na Kočevskem ter v Beli krajini, že izginil, medtem ko na Krasu zaradi nedostopnosti več sto metrov pod površjem nimamo natančnejših podatkov,« je dejal Aljančič.
Prav tako še ni raziskano, v kolikšni meri nanj vpliva onesnaževanje okolja. »Ker o tej živali vemo nasploh še premalo, da bi jo lahko učinkovito varovali, tako tudi ne moremo z gotovostjo trditi, katere koncentracije onesnažil ji dejansko škodijo. Ker ljudje z onesnaževanjem podzemeljskih vod slabšamo življenje tako sebi kot tudi proteusu, pa ob podobni dolgoživosti že vemo, da je zelo izpostavljen, saj se v njem zlagoma kopičijo škodljivi učinki, pa čeprav v majhnih koncentracijah,« je povedal Kostanjšek. Črnogledo je zaključil: »Ti bodo morda izraženi šele čez čas v obliki neplodnosti ali zmanjšanega števila potomcev, za nekatere populacije pa je morda količina nakopičenih onesnažil že presegla kritično mejo in je zanje lahko že prepozno.«
