Tudi sam sem se večkrat poglobil v te primerjave, ko sem se spraševal, zakaj Slovenija ni Švica. Iz brošur in podatkov iz Švice sem prišel do zanimivih primerjav. Posebno zanimiva je primerjava glede velikosti javne uprave, ki je pri nas skrita v javnem sektorju. Tudi Ivanc jo omenja samo enkrat, v povezavi s stopnjo izobrazbe.
V Švici je 7,7 milijona prebivalcev, ki živijo v 24 kantonih in 3 polkantonih. Za vse skrbi javna uprava s 14.800 zaposlenimi. Slovencev nas je dva milijona, po podatkih Fursa je v javni upravi zaposlenih 34.815 javnih uslužbencev, posredno pa prek raznih inštitutov, zavodov in drugih oblik še okoli 25.000 sodelavcev. Tudi tu močno prevladuje terciarna stopnja izobrazbe. Torej, od 165.000 zaposlenih v javnem sektorju je delež javne uprave kar 36-odstoten, kar je absolutno pretirano.
Druga primerjava, ki pojasnjuje vpliv na obseg javne uprave, je organiziranost vlade. V Švici je v vladi osem ministrov, predsednik vlade opravlja še funkcijo zunanjega ministra. V Sloveniji imamo 15 ministrstev in dva ministra brez listnice. Svoje prispeva tudi preveliko število občin, saj jih imamo kar 219.
Bojan Ivanc pravilno ugotavlja, da nivo izobrazbe ni nujno povezan s kakovostjo dela. Kar je po svoje razumljivo, saj je delež političnega kadrovanja v javni upravi največji. Plače so vezane samo na stopnjo izobrazbe, ne na kakovost dela.
Če bi izločili javno upravo iz javnega sektorja, bi pravo analizo lažje opravili. Ugotovili bi, da je v pravem javnem sektorju (izvajalci) marsikatera dejavnost kadrovsko podhranjena. V zdravstvu vemo, da je pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester, manko rešujejo z najemom hrvaških kadrov. V manjših krajih zapirajo ambulante zaradi pomanjkanja zdravnikov in sester. Če primerjamo šolstvo, je pri najbolj priznanem finskem modelu na enega učitelja 18 otrok, pri nas pa 30. Ravno tako je velik osip v vojski, policiji in še kje drugje. Ravno tako v manjših krajih zapirajo pošte.
Velik problem je tudi slaba organizacija dela v javni upravi. Na en segment je opozorila tudi direktorica GZS, ko je izpostavila, da se z internacionalizacijo gospodarstva ukvarja kar 26 raznih inštitutov, ki slabo sodelujejo med sabo. Če bi ta neravnovesja odpravili, potem bi bil delež javnega sektorja tudi večji od šestine dodane vrednosti v Sloveniji. Ravno tako bi bil močan pospešek tudi boljša organiziranost javne uprave in seveda v optimalnem obsegu.
Menim, da je za tako stanje soodgovorna tudi GZS, saj ni znala in še vedno ne zna uveljaviti argumentov, ki jih ima, za učinkovit pritisk na aktualne vlade. Sokrivi smo tudi državljani, ker se ne upremo sedanjemu volilnemu sistemu, ki generira tako stanje. Absolutno je treba zamenjati volilni sitem tako, da se močno omeji moč in vpliv političnih strank. Samo tako bi dosegli, da bi bil javni sektor partner in ne konkurent gospodarstva.
Zdravko PetričKostanjevica na Krki
