Pa se bom s primerjavami osredotočil zgolj na večerni Dnevnik ob 19. uri in na 24 ur na Pop TV ob tem času; slednji je zame veliko bolj prepričljiv, skrbneje pripravljen in bolj gledljiv. Da ne govorim posebej o oddajah ob 20. uri, na eni in drugi TV, ki so po mojem povsem neprimerljive. Vidim, da so na RTV Slovenija vsaj 30 let za časom.
In kaj pogledam na RTV Slovenija za nazaj? Tednik, Studio City in ob četrtkih Tarčo, ki pa žal tudi počasi izgublja svojo začetno ostrino. Športnih prenosov po večini ne gledamo več na drugem programu RTV Slovenija, ker so jih večinsko prevzele komercialke in se na drugem programu zato predvaja »mašitveni« program.
O tretjem programu pa žal ni vredno izgubljati besed, saj smo tam gledalci le priča brezplodnim razpravam in medstrankarskim prepirom. Tam se delajo državi le stroški, nikoli pa ne pride do kakšne pametne, sprejemljive in konstruktivne rešitve, podobno pa je dogajanje tudi v parlamentu.
Med vprašanji, ki si jih zastavljam in na katera ne najdem odgovorov, je tudi, zakaj morajo biti v Sloveniji za borih dva milijona prebivalcev kar tri RTV-hiše. Zakaj morajo biti poleg osrednje še dve dislocirani RTV-hiši v Kopru in Mariboru? To je po mojem prevelik in nepotreben strošek, prepričan sem, da bi zadostovalo, če bi bila v Mariboru mobilna snemalna ekipa z novinarjem, ki lahko iz bližine in hitro posreduje ter nas seznanja z novostmi. Preostali kader je po mojem tam balast, kajti smo v času, ko lahko vsak kar z domačega računalnika pošlje vest ali sliko v trenutku na drug konec sveta.
Enako velja za Koper/Capodistrio, saj res ne vem, zakaj je skoraj celoten program v italijanščini. Tudi zato trdim, da nam Slovencem ne bi smelo biti nič nerodno, če bi naši manjšini v Italiji posredovali programe osrednje RTV-hiše, ki je v slovenščini, in bi s tem manjšinski živelj posredno ohranjali v slovenski kondiciji.
Ob vsem povedanem in dejstvih, pred katera smo postavljeni oziroma smo z njimi soočeni gledalci slovenskih televizij, pa nikakor ne morem razumeti, zakaj slovenska RTV-hiša programsko caplja za drugimi, ko je vendar kadrovsko močna, in kako je sploh mogoče, da kar 2017-članski kolektiv (podatek za preteklo leto) redno zaposlenih da od sebe tako malo in ničesar inovativnega in nas vedno znova že desetletja ponovno razočara, z na novo uvedenimi oddajami, ki pa se nas gledalcev kar po vrsti nobena ne prime.
Tej kadrovski armadi zaposlenih že vsa leta pomaga tudi več sto pogodbenih delavcev, ob tem da so, kot sem razbral iz komentarja generalnega direktorja Igorja Kadunca na nadzornem svetu RTV Slovenije, lani za reševanje problematike stalnih pogodbenih delavcev povečali stroške za kar 2,4 milijona evrov.
Ali je realno in dopustno, da je RTV Slovenija tako draga, in ali je res nujna cela armada ljudi za opravljanje tega posla? Ali je na RTV Slovenija res težava samo število zaposlenih, ki je po mojem veliko preveliko, ali pa je morda posredi tudi njihova struktura, o čemer se je na zgoraj omenjeni seji vprašal tudi gospod Grašek? Tudi tam je bilo povedano, da vodstvo zavoda nerealno pričakuje povišanje RTV-prispevka, in poudarjeno, »javna radio televizija bi se morala naučiti živeti z manj, ne z več«.
Zaznati je bilo, da se je nadzorni svet RTV Slovenija končno zganil in opozoril na več nepravilnosti, predlagal posamezne sanacijske ukrepe in v diskusiji Dragana Matiča iz SMC spregovoril tudi o »strašljivih razmerah« na javni radioteleviziji. Odbor za kulturo je sprejel nekaj sklepov in pomembne usmeritve ter se osredotočil na sprejetje ustreznih ukrepov za znižanje stroškov dela in za celovito uravnoteženje poslovanja.
Še več je takšnih in podobnih rešitev ter ukrepov, s katerimi bi RTV Slovenija končno finančno prišla na zeleno vejo. V zvezi s tem sem se pred več meseci v pismu obrnil na gospo Ilinko Todorovski, varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, vendar vse do zdaj na moje pismo ni bilo odgovora. Zato sem se odločil, gospod Igor Kadunc, da vas kot generalnega direktorja pozovem k razmisleku o mojih vprašanjih in mnenjih, in bil bi vam vam hvaležen za vaše mnenje in odgovor.
Janez Turk, Dob
