Slovenija je pravzaprav vzorec za bleferje, ki se jim zgodi, da lahko vodijo stranko, vlado ali parlament, kitijo pa se celo z naslovom predsednika države. Kajti pri nas so odločilne državne politične funkcije naprodaj za male denarje. Nekdanji prorektor Univerze v Ljubljani je za prijatelje izračunal, koliko funkcije stanejo. Naložbe v politične funkcije praviloma prinašajo dobiček že kratkoročno, dolgoročno pa se vsak vložek obilo povrne, kajti državna blagajna je brez dna. Za župansko funkcijo v mestnih občinah je treba vložiti približno evro na prebivalca, za manjše in srednje občine je za županstvo dovolj med pet in deset tisoč evri, za velike občine pa dvojna vsota. Samo medklic: pred leti je župan Borovnice s pomočjo prostovoljnega dela družinskih članov porabil le pičlih 170 evrov. Za poslansko mesto je dovolj 20.000 evrov, za ministrski položaj 100.000 evrov, za mesto predsednika države ali vlade pa je okoli milijon stroškov, uradnih in pod mizo. Seveda vse s podporo političnih strank.

Tako je tudi Marjan Šarec, možni predsednik vlade (!), iz Kamniku bližnjih Jarš od poslovnega »dobrotnika« (premoženja se je nalezel v času vladavine LDS) dobil še več, kot je treba za predvolilni cirkus, vendar pod pogojem, da se v javnosti kaže, govori pa čim manj, kajti na vsako besedo lahko sledijo vprašanja, na katera pa Šarec odgovarja le z dramaturško dovršenimi nasmeški in pogledom psa, ki na odprtem morju sedi na krmi čolna in se čudi, kdo ga je porinil v njemu popolnoma neznano okolje. Ampak gospodar že ve, zakaj mora biti tudi pes v čolnu! Šarec ni slab igralec. Zna zavijati oči, kot da med mašo kleči v tretji vrsti, lahko juriša na partizanskih proslavah, se postavlja z likom Janeza Drnovška ali pa predstavlja kmetiča, ki se vrača s hribov s šopkom planink za svojo drago, ki pravkar posluša domače pesmi in napeve.

Drugi del slovenske politike, ki je sicer brez ideje, razen širjenja lažnih novic po svojih zvestih medijih, pa se je vrgel na predvolilni recept držav Višegrajske skupine, ki ga je skomponiral Viktor Orban. Ustrahovanje pred emigranti deluje na volilce kot nekdaj pri nas volilni golaž. V Sloveniji je šla pritlehna predvolilna bitka še dlje, saj po dogovoru v Zagrebu že poteka odprtje bosanske emigrantske poti od Velike Kladuše skozi Hrvaško do slovenske meje, kajti prehoditi je treba le dobrih štirideset kilometrov. Hrvaška policija bo točno nadzorovala in odrejala emigrantske skupine, ki bodo navidezno neopazno prihajale na slovensko mejo na Kolpi. Prvo poskusno romanje po emigrantskem El Caminu se je končalo tragično. Dva sta naivno verjela, da je Kolpa krotka in nizka reka, in utonila, če se ni zgodilo še kaj hujšega! S čim bolj strašljivimi dogodki je namreč treba potišati tudi glasne klice iz Srbske krajine, da finskega denarja zmanjkuje, kajti večina je bila porabljena za nakupe originalnih dokumentov iz obdobja trgovine z orožjem v Hercegovini, ki so jih pred dvajsetimi leti za male denarje kupovali podjetni Srbi, tako da bolj kot Haag držijo v pesti tako Hrvate kot Slovence.

Zakaj poštar ne pride več na kavo

Še več zanimivih člankov – denimo o tem, zakaj Pošta Slovenije zapira nekatere svoje priljubljene poslovalnice, kakšne zanimivosti so se nabrale v 200 letih, odkar je Luka Čeč odkril Postojnsko jamo, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da starejši človek dobi dodatek za nego na domu, kako se pravilno skuha kava in česa vse so sposobni danes roboti… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.