O tihem in prikritem rojevanju nove stranke v Britaniji, kjer si konservativci in laburisti že več kot stoletje podajajo kljuko oblasti zaradi večinskega volilnega sistema, v katerem zmagovalec dobi vse, poraženci pa nič, je več ugibanj kot resnic. Navdih za novo stranko naj bi bil francoski: uspeh Emmanuela Macrona in njegovega gibanja En Marche v Franciji. Imela naj bi dober zagonski kapital: (podarjenih) petdeset milijonov funtov (57,4 milijona evrov). In ne gre za projekt kakšnega odsluženega ali drugega politika, kajti glavni akter naj bi bil bogati nekdanji poslovnež, bankir in investitor Simon Franks, ki se je prelevil v iskrenega humanitarca in svojo pozornost preusmeril s poslovnih na humanitarne projekte.
Proti plemenskim strankam
Franks je domnevno ogorčen nad »plemenskostjo« britanske politike, v kateri že več kot sto let prevladujeta plemeni konservativcev in laburistov, brexitsko polarizacijo Britanije in drugorazrednimi političnimi voditelji. K ustanovitvi nove stranke naj bi pristopil že konec leta 2016, ko je ustanovil podjetje Project One Movement for the UK s stalno zaposlenim osebjem in posvečeno ustanavljanju nove stranke.
Cilj Franksa in drugih donatorjev petdesetih milijonov naj bi bila sredinska stranka, ki bi razbila kalupe britanske politike. Ideja naj bi navduševala tako bogate zmerne levičarje kot bogate zmerne desničarje, ki jih motijo preveč levičarski laburisti in preveč desničarski konservativci. Franks je nekdanji laburistični donator.
Ugibanja o voditelju
V medijih je veliko ugibanj o tem, kdo vse med znanimi politiki iz (pol)preteklosti je povezan z rojevanjem nove sredinske stranke in kdo bi jo utegnil voditi. Nekdanji vodja liberalnih demokratov in namestnik premierja Nick Clegg, ki je na zadnjih volitvah izgubil v sedež v parlamentu, je zanikal, da bo on vodil novo stranko. Dejal pa je, da bo zapolnila vrzel, ki je nastala na politični sredini, in da bi se ji verjetno pridružil. Tudi nekdanji sredinski laburistični zunanji minister David Miliband menda ne bo njen vodja. Nekateri so prepričani, da ima prste vmes nekdanji laburistični premier Tony Blair, ki med drugim nasprotuje brexitu in bi ga na vsak način rad preprečil.
V resnici je malo verjetno, da bi Blair razmišljal o »voditeljski« vrnitvi na domačo politično sceno, saj je ta nekoč daleč najbolj priljubljen politik na Otoku, ki je bil premier deset let, zapravil naklonjenost večine z lažmi, povezanimi z iraško vojno, in po odhodu iz politike z osebnim bogatenjem, tako da je danes eden najbolj osovraženih politikov. Bolj verjetno je, da je v igri Blairov najstarejši otrok, 34-letni sin Euan Blair, ki se je po nekajletni uspešni bankirski karieri pred dobrim letom odločil, da ta ni zanj, ker si želi početi »nekaj bolj družbeno koristnega, povezanega z zaposlovanjem in izobraževanjem«. Leta 2016 je ustanovil podjetje WhiteHat. To se uspešno ukvarja z izboljšanjem poklicnega usposabljanja Britancev, ki se ne odločijo za študij na univerzah, ampak za vajeništvo.
Povsem mogoče pa je, da je cilj številnih, ki sodelujejo v projektu nove stranke, veliko bolj preprost: preprečiti, da bi na oblast prišli laburisti pod vodstvom levičarja Jeremyja Corbyna, ki bi tako temeljito spremenil Britanijo, da bi bila bogatim veliko manj všeč, kot jim je sedaj.
