Nato pa: »Podpiramo delo misije za ugotavljanje dejstev Organizacije za prepoved kemičnega orožja. Obžalujemo, da varnostni svet OZN, ki mu je zaupana najvišja odgovornost za vzdrževanje svetovnega miru, ni uspel doseči soglasja o oblikovanju neodvisnega preiskovalnega mehanizma, ki bi na podlagi neodvisnih in verificiranih poročil ugotovil odgovorne za napad.«
Spoštovani zunanji minister, odpravnik tekočih poslov Karl Erjavec, res je, da sem že nekaj časa zunaj realne politike, da se bližam 70., a toliko še nisem onemogel, da ne bi zaznal vsaj nekaj dihotomije med opredelitvama, ali po domače, da ne gresta skupaj. Po prvem stališču vemo, kdo je kriv za napad s kemikalijami v Dumi – sirski režim. Po drugem pa tega ne vemo, ker pravkar začeta misija OPCW ni še ničesar ugotovila in ker varnostni svet ni oblikoval mehanizma za neodvisno preiskavo. Obstajajo le trditve Trumpa, Macrona in Mayeve, da je Al Asad kriv, in pa nasprotno zatrjevanje ruskih predstavnikov, da on nima nič s tem oziroma da je vse inscenirala Velika Britanija. Torej?
Sprašujem gospoda Erjavca, ali je ruski veleposlanik v Ljubljani Doku Zavgajev, ko vas je pred nekaj dnevi tako lepo pohvalil in vas, resnici na ljubo, nespodobno za diplomata priporočil volilcem 3. junija, vedel za to vaše stališče? Oziroma da boste prej verjeli trditvam zahodnih zaveznic kot ruskim?
Je to torej pravilo? Če si v Natu in EU, moraš verjeti zaveznicam, pa četudi samo na besedo in ob vedenju, da boš lahko znova izigran, tako kot leta 2003 z vilensko izjavo v podporo lažem o Sadamovi posesti orožja za množično uničevanje, s katerimi se je takratni ameriški predsednik George Bush podajal v vojno na Irak?
Je to načelnost, je to konsistentnost, ki ste jo zmogli pred tednom dni ob zadevi Skripal, vsaj ob prvem odzivu po sprejetih sklepih evropskega sveta, ko ste se uprli sankcijam proti Rusiji vsaj do neizpodbitnih dokazov o njeni odgovornosti pri zastrupitvi njenega nekdanjega dvojnega agenta v Salisburyju? Pozneje pa vendarle podlegli pritiskom, zunanjim in notranjim (predsednik republike), in vpoklicali na konzultacije veleposlanika v Moskvi.
Tokrat je bil odziv očitno bolj usklajen s šefoma države in vlade, ki sta enako kot vi pozdravila ameriško-britansko-francoski napad, ker da je namenjen temu, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja. In mene je bilo sram.
Edini, ki je pokazal vsaj kanček dostojanstva in suverenosti in mu gre zato zahvala dobro mislečih ljudi, je predsednik pravkar razpuščenega državnega zbora Milan Brglez. Zmogel je obžalovanje za to, kar so storili ZDA, Združeno kraljestvo in Francija, predvsem ker so to storili brez avtorizacije varnostnega sveta OZN. »Še posebej skrbi dejstvo,« je zapisal na facebooku, »da so vse te države članice varnostnega sveta. Njim pa smo z ustanovno listino Združenih narodov zaupali posebno nalogo varovanja mednarodnega miru in varnosti v svetu.«
Res je, tudi Rusija si vse prej kot prizadeva, da bi Bašar Al Asad nehal pobijati nedolžne civiliste, pa je irelevantno, ali s klorom ali strelnim orožjem. Toda če je bil razlog tokratnega kaznovalnega pohoda zahodnih jedrskih sil uporaba kemičnega orožja, bi morali vsaj počakati na končno poročilo preiskave OPCW oziroma na neizpodbitne dokaze o tem, da je bilo prepovedano orožje res uporabljeno in da je res to storil Al Asadov režim.
A tudi pri tem perfidnost sobotnih napadalcev nima meja. Že predlagajo varnostnemu svetu resolucijo, ki naj naloži OPCW, da v 30 dneh poroča o tem, ali je Sirija odstranila vse svoje kemično orožje. Kar pomeni, da skušajo kar preskočiti prvotno preiskavo o uporabi tega orožja v Dumi in odgovornosti zanjo. Ali še komu vse to zaudarja po pokvarjenem?
Aurelio Jurinekdanji slovenski in evropski poslanec
